Ljubi moj sveti Vid!

Da si med Slovenci znan in priljubljen, govori kopica »Šentvidov«, posejanih po naši mali deželici in še večja kopica – kar kup – še gosteje posejanih cerkva in kapelic. Resnici na ljubo – in upam, da ne boš razočaran – pa je treba povedati, da gre to priljubljenost pripisati Svetovitu, poganskemu bogu, ki so ga častili naši slovanski predniki, ki si ga s pokristjanjenjem teh krajev spodrinil s prestola … ali bolje rečeno – oltarja.

Priljubljenost je nedvomno botrovala temu, da so te uvrstili med »štirinajst priprošnjikov v sili« in so te klicali na pomoč za zdravje živcev in oči, zoper blisk in strelo in ob kačjih pikih.
Za svojega so te vzeli lekarnarji in pivovarji, viničarji in rudarji, gluhci in mutci in – glej no, glej – gledališki igralci. In je to kar pester in zanimiv zbor. 

Glede na to, da naj bi te, kot pravi legenda, vrgli v kotel z raztopljenim svincem, razumem, zakaj lekarnarji in pivovarji. Viničarji zaradi letnega časa v katerem goduješ? Rudarji verjetno zaradi zdravega pogleda v temi. Kako so do tebe prišli gluhci in mutci, pa mi ni jasno. In ne, da imam kaj proti, le razložiti si ne znam. Kar se tiče gledališčnikov, pa je stvar popolnoma jasna in razumljiva: Biti na odru je, kot bi te vrgli v kotel, gledališki kritiki pa mečejo polena pod noge in na ogenj. Če pa prisluhnem še nadaljevanju legende o tvojem mučeništvu, da te je iz kotla potegnil angel, potem pa so te dali še na natezalnico, pa dobim še gledališke vaje … ko se s kakim nadobudnim režiserjem ali pretirano navdušeno dramaturginjo naprezaš v nedogled … kot na natezalnici.

Pa da ne bo kdo mislil, da hočem iz umetnikov tako na hitro narediti svetnike … o, ne … čeprav se mi zdi, da je tako kot na odru tudi na oltarju prav tako ali še bolj naporno stati. »Inu obstati.«

Ljubi moj sveti Vid. Obilo žegna za tvoj god. Pa ga nam, ki znamo biti precej gluhi, ko nas Bog nagovarja, in čisto mutasti, ko se mu je treba zahvaliti, vrni polne kotle, da se nam bodo odprla ušesa in usta. In oči. In srca seveda.

Gregor