Ljubi moj sveti Vincencij Ferreri!

Piše, da si eden največjih spokornih pridigarjev 15. Stoletja, in ko berem tvoj življenjepis se mi res zdi kot bi bral življenjepis kakega rock zvezdnika. Pa ne zato, ker je v garaži uspešnega rockerja običajno ali vsaj dostikrat parkiran ferrari – narobe sem namreč prebral tvoj priimek – temveč zato, ker opisi tvojih pridigarskih gostovanj po evropskih cerkvah močno spominjajo na opise koncertnih turnej. 

Bil si tako popularen in poslušan, da so te morali pred množico zaščititi s pregrado, imel si spremstvo, ki je skrbelo za red in da je – kot na kakšnem rock festivalu – poskrbelo za hrano in nastanitev ljudi, ki so te drli poslušat z vseh koncev. Če danes najstnice omedlevajo na koncertih ob glasbi svojih idolov, so v tvojih časih – vsaj tako sklepam iz opisov – omedlevali grešniki ob tvojem zanosnem pridigarskem slikanju pekla in božje sodbe … in se tudi spovedovali, saj te je spremljala cela četica duhovnikov spovednikov, in celo notarjev, ki so zapisovali spreobrnjenja.

A rockerji slovijo po svojem uživaštvu in pretiravanju v konzumiranju vseh mogočih dovoljenih in nedovoljenih substanc, ti pa si se nenehno, še v bolezni in starosti, postil. Morda zato bolj spominjaš na TV pridigarje. Ti so resda znani predvsem iz Amerike, ki ste je v tvojem času s pomočjo Krištofa Kolumba šele vrisali na zemljevid, slovijo pa tudi po tem, da jih dostikrat razkrinkajo kot lažne in zmotne.

In v zmoti si bil, roko na srce, ljubi moj Vincencij, tudi ti, saj si se v žalostnem obdobju naše Cerkve, v času tako imenovanega »zahodnega razkola«, ko sta ji vladala dva papeža, postavil preveč »zahodno«, in si namesto rimskega podpiral avignonskega antipapeža.

In glej no, glej, spet lahko povlečeva vzporednico z današnjim časom, ko sta – v trenutku, ko to pišem – v Vatikanu tudi dva papeža, le da mnogi »zaslužnemu papežu« ne dajo zasluženega miru in počitka in ga še kar imenujejo za pravega, med tem ko pravemu ne priznavajo pokorščine in ga imajo za antipapeža, pa čeprav sedi na rimskem prestolu.

No, upam da bodo, kot ti, spoznali svojo zmoto, da bo »ena čreda, en pastir«. (glej Jn 10,16) Predvsem pa, da bo mir.

Moja zmota s tvojim priimkom pa tudi ni čisto brez osnove, saj si v pridigarski in spokorni vnemi kar dirkal po Evropi. In kot dirkače ovenčajo z zmagovalnim vencem, ne dvomim, da je tudi tebe v nebesih pričakal neminljiv svetniški venec.

Ljubi moj sveti Vincencij Ferreri. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor