Sv. Vincencij Pavelski

Ljubi moj sveti Vincencij Pavelski!

Kako hitro se človek lahko zmoti!

Z vseh slik, ki te upodabljajo, me gledaš kot droben droben starček. Če drži podatek, si bil s svojimi skromnimi 160. centimetri, celo manjši od mene. Obraz ti krasi nasmešek, ki ga lahko opredelimo za prijaznega, igrivega, hudomušnega, celo navihanega, in če vse naštete pridevnike dam na skupni imenovalec in dodam še topel pogled, s katerim me zreš s vseh teh portretov, lahko rečem le, da deluješ blago naivno. In to ni ravno pohvala. 

Glavo imaš pokrito s pokrivalom, ki je bilo očitno tedaj v navadi ali modi, danes pa deluje bolj škratovsko. In ja, oprosti moj ljubi sveti Vincencij, ampak na premnogih, če ne kar vseh slikah, si podoben dobrodušnemu palčku iz otroške pravljice.
In tvoja življenjska zgodba je prav res pravljična. 

Kot otrok si pasel svinje, z devetnajstimi leti že postal duhovnik, kar pa ni bila posledica kake silne pobožnosti, temveč prej želja po preživetju, saj je bil to v tistih časih, če ne najlažji, pa vsaj najhitrejši način, da prideš do spodobnega in stalnega zaslužka. Gnal si se za neko dediščino, da bi jo izterjal celo spravil nekoga v ječo, nato pa je ujetništvo doletelo tebe, saj so ladjo na katero si se na povratku domov vkrcal, ugrabili morski roparji in te prodali muslimanom v Severno Afriko. 

Po dveh letih ti je uspelo pobegniti in na čolničku prepluti Sredozemsko morje, da si se vrnil v rodno Francijo. In s tem tvojih dogodivščin še ni bilo konec, pa jih ne bom več našteval, saj jih lahko vsakdo prebere v tvojem življenjepisu. Omenjam jih zgolj zato, da bo jasno, da ni prav nič nenavadno, da si kasneje svoje življenje posvetil ubogim.

Ko danes rečemo, da je nekdo ubog ali reven, mislimo na nekoga, ki živi pod tako imenovanim »pragom revščine« – zneskom, ki so ga določili za minimum preživetja. A v primerjavi s Francijo 16. stoletja so današnji reveži čisto spodobno situirani, mi pa, ki živimo nad omenjenim pragom in ga celo krepko presegamo, pa živimo za tedanje razmere kot kralji in kraljice. Pa še kar jamramo in se pritožujemo.

Ti, ljubi moj sveti Vincencij, ki si bil iz otroštva vajen pasti svinje, si se spoprijel – oprosti izrazu – s svinjskimi razmerami tedanjega časa, in si, sploh ko si našel zatočišče v samostanu Svetega Lazarja v Parizu, ljudi z veliko ljubezni in vere in s pomočjo pomočnikov in pomočnic, ki so se ti pridružili, vodil ljudi, kot Jezus nekoč prijatelja Lazarja, iz groba v Luč.
In luč, ki si jo prižgal, gori še danes, največ preko usmiljenk in lazaristov.

Ljubi moj sveti Vincencij Pavelski! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo znali, zmogli in upali priskočiti na pomoč bližnjim in oddaljenim v stiski, kajti veličina človeka se ne meri v centimetrih, ampak v ljubezni.

Gregor

 

PRISLUHNI

Gregor:
Related Post