Vsi sveti

Ljubi moji vsi sveti!

Tole pismo je na nek hecen način na moč podobno pismom, ki sem jih, osemnajstletnik, pisal na začetku in na koncu služenja vojaškega roka. »Služenje« je potekalo še v nekdanji, zdaj seveda že rajnki državi, ki pa jo boste, kljub temu, da je »rajnka«, zaman iskali v svojih svetih vrstah. Tudi če bi se iskanja lotili jutri, na vernih duš dan boste razočarani, saj močno močno dvomim, da se ji je uspelo usesti vsaj na zadnjo stopničko v vicah. Bolj verjetno jo boste, če jo že boste iskali, našli še nižje, kamor pa dvomim, da vas mika iti. In je čudno, da se nekaterim, ki so doživeli in preživeli čase »nekdanje skupne«, še vedno tako kolca po njej, in bi jo najraje priklicali nazaj. Se bojim, da jo bodo žal našli, ko bodo tudi sami že rajni.

No, pa nazaj k pismu. Takale pisma: »Ljubi vsi moji!« sem pisal na začetku vojske, ko se nisem imel časa niti pošteno naspati, kaj šele, da bi lahko pisaril pisma vsem stricem in tetam in seveda članom še ožje družine, ki so me v ljubeči skrbi dnevno zasipavali s pozdravi. In sem zato pisal na en naslov, za vse moje »ljube«, pa so si moje pozdrave že raznesli naokrog, vsak na svoj dom. In da bom do konca pošten: ne da nisem imel časa za pisanje … zaradi vseh vežb in torture sem bil preutrujen, da bi v roki sploh lahko držal kako pisalo, in sem vsak prost trenutek izkoristil vsaj za nepošten dremež, če že za pošten spanec ni zneslo.

Ob koncu vojnega roka, pa sem kot »star vojak« le še lenobno odšteval dneve, se ne le ponoči, ampak tudi preko dneva pošteno trudil za poštenje spanja, odpisal osebno le, če je iz kuverte poleg črk padlo še kaj drugega, sicer pa je veljalo: »Ljubi vsi moji!«, pa si raznosite pozdrave naokrog, če se vam da!

In naj se, ne vam, ljubi moji vsi sveti, ne vam, vsi ljubi moji bralci, ne zdi čudno in nenavadno, da sem se spomnil služenja vojske. Je več razlogov. 

Prvi je seveda ta, da sem – rahlo razvajeni najstnik – ob trku z »obuko« in »nemilosrdnim neprijateljem«, ki je na nas »vrebao sa svih strana«, trpel tako zelo, da sem klical na pomoč vse svetnike.
Drugi je ta, da vas, ljubi moji vsi sveti, na pomoč kličejo mnogi, ki se znajdejo v vrtincu vojská in vojne.
Tretji razlog je ta, da skupaj z angeli tvorite nepregledno množico, ki ji dostikrat rečemo tudi: nebeška vojska.

Ko sem kot vojak nabral zadosti kondicije, da sem lahko premagoval vsakodnevno utrujenost, sem odpisoval stricem in tetam in seveda članom še ožje družine. Pametnejšega dela tako ali tako ni bilo. Pa sem lahko vsakemu napisal kaj osebnega in posebnega glede na bližino in razdaljo, ki sva jo sicer imela v neuformiranem življenju. 

In bi bilo seveda prav, da sem tudi z vami, ljubi moji vsi sveti, malo bolj neformalen … da premagam razdaljo in stopim skupaj z vami v Božjo bližino. Pametnejšega dela tako ali tako nimam. Pomembnejšega pa prav gotovo ne.

Ljubi moji sveti nebeščani. Obilo žegna ob vašem godu. Pa nam ga vrnite in priporočeno pošljite na naše naslove.

Gregor

PRISLUHNI

Gregor:
Related Post