ZA ROJSTNI DAN SEM SI SPET NAPISAL PESEM

Ko sem šel spat,
sem jih že imel dvainpetdeset,
in zjutraj sem bil tako le nekaj ur starejši,
vseeno pa se mi je zdelo,
da sem se čez noč postaral
Mehur me je zbudil pred budilko
Ko sem v oslabelem curku in po kapljicah
dajal cesarju, kar je cesarjevega,
je zazvonilo k maši,
pa sem se odločil,
da še Bogu dam, kar je Njegovega,
sploh na tak dan se to spodobi
Imel sem namen,
da si bom pred kavico izmeril pritisk,
ker se mi je zvečer preden sem zaspal zdelo,
da bi bil to dober podatek za pesem,
pa sem pozabil
Izmerjen ob pol petih popoldne je bil odločno previsok,
kar ni dober podatek ne za pesem ne zame
Hotel sem se povzpeti na moj kucl,
da bi na ta dan naredil nekaj zase,
pa so palice ostale v ženinem avtu,
brez njih pa si nisem upal ne gor,
še manj dol,
kot tudi ne brez žene
Obljubila mi je, da me bo peljala na večerjo,
zato se s kosilom nisem posebej potrudil
Ves dan sem odgovarjal na voščila
Več kot tristopetdesetkrat sem zapisal »hvala«
Vendar se vseh tristo petdeset in več
ne more primerjati s »hvala«,
ki sem ga izrekel zjutraj pri maši:
Hvala ker sem. Ker sem še.
Oboje je bilo pod vprašajem. Slednje že večkrat.
Ta, ki je ustvaril moje ledvice in me stkal v materinem telesu
je ves dan molčal,
a me ne skrbi:
tudi jaz sem kdaj tiho, pa ni nič narobe
Lep dan je bil
Na meji kiča, sem zapisal lani.
Tudi letos in danes
Bogu hvala
Amen