ZGODBA O NENAVADNI JATI

Ko so pri reki čakali na krst, je bil Tomaž v vrsti le nekaj mesta za tesarjevim sinom.
In ko so se vsi prestrašili grmenja, je Tomaž slišal Božji glas, ki je rekel:
»Jaz sem, ki sem, in ta je moj sin!«
A nihče mu ni verjel.
Tomažu namreč. Ne Bogu. Ker Boga nihče ni slišal. Slišali so le grmenje. Tako so rekli in osupli gledali jato belih golobov, ki je krožila nad tesarjevim sinom.

Ko je čez nekaj dni Tomaž videl golobe leteti na goro Tabor, je pohitel za njimi. Med potjo je dohitel skupino mož. Ko jih je vprašal, kdo so, so mu rekli, da so ribiči.
»Ribiči? Kakšne ribe pa boste lovili na vrhu gore?«
»Ne bomo več lovili rib,« so mu odvrnili, »ampak ljudi. Tako nam je rekel tesarjev sin!«
»Tesarjev sin je Božji sin!« jim je rekel Tomaž.
A ribiči mu niso verjeli.
»Pa je!« se je tedaj oglasil Bog iz nebes. »Moj sin je in neizmerno ga imam rad!«
»Grmi!« so rekli ribiči. »Hitro postavimo šotore, da ne bomo mokri! Joj, že piha!«

A veter, ki so ga čutili, je prihajal od golobjih kril. Jata bleščeče belih golobov je zaokrožila nad njihovimi glavami in Tomaž je med njimi videl tudi tesarjevega … oziroma, Božjega sina. Kot velik bel golob je delal prevale in obrate v zraku. In z njim še dva angela? Ali sta bila celo Mojzes in Elija? Tomaž ni bil čisto prepričan.
»Tudi mi nismo čisto prepričani!« so rekli ribiči, ki so prav tako zijali v nebo. »Nič ne vidimo! Najbrž se ti je samo zdelo!«

Ko je Jožef sekal češnjevo drevo na svojem vrtu, je tudi Tomaž prišel pogledat. Gledal je kako z vsakim udarcem sekire cvetovi padajo z vej. In videl je, kako se vsak češnjev cvet, tik preden pade na tla, spremeni v belega goloba!
»Nor si!« so mu rekli ljudje. »Nor, še bolj kot Jožef. Nič ne vidimo. Veter piha in odnaša cvetje!«
Tomaž pa je videl, kako je jato kot bel oblak odpihnilo proti Golgoti!

Ko je v nedeljo zjutraj Magdalena prišla povedat, da je grob prazen in da je tesarjev sin živ, so ji vsi takoj verjeli. Le Tomaž je rekel:
»Ne. Ne verjamem. Dokler ga ne vidim, dokler se ga ne dotaknem, ne bom verjel!«
»Dotakni se me torej. Poglej me in dotakni se me!«
Tesarjev sin je stal tik ob Tomažu. Bil je prekrit z rdeče belimi češnjevimi cvetovi … ves bel in dišeč… ves Božji …
Tomaž se je dotaknil cvetja na nogah tesarjevega sina in cvetje se je spremenilo v bele golobe. Dotaknil se je cvetja na rokah tesarjevega sina in jata bleščeče belih golobov se je dvignila in povzročila silen veter. Ribiči, eden za drugim, so se dotaknili cveta na prsih tesarjevega sina in zašumelo je, kot da se bliža vihar. 

Golobi so se spremenili v ognjene plamene!

In vsi so videli. In vsi so verjeli.