Sreda, 10. april
»Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči; tako se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«
(Jn 3, 21)
Vedno znova me pretrese, ko srečujem ali pa zgolj od daleč opazujem ljudi, ki vršijo velika dela ljubezni, pa ne zahajajo v cerkev. Nekateri med njimi se morda celo deklarirajo za ateiste, brezverce, gnostike; nekateri gojijo zamero do Cerkve, celo do Boga, pa vendar s svojim življenjem izpričujejo nesebično ljubezen do bližnjih v vseh sort poklicih, kot zdravniki ali medicinske sestre, reševalci, gasilci, mnogi prostovoljci, vedno pripravljeni priskočiti na pomoč, medtem ko mi radi pomahamo z rožnim vencem, svojih riti pa ne zganemo. Seveda je tudi molitev potrebna in nujna, a Jezus nam je za zgled postavil usmiljenega Samarijana. (glej Lk 10, 29-37)
Ko se bomo s Stvarnikom pogledali iz oči v oči, ne bo izgubljal časa z brskanjem po krstnih knjigah, cerkvenih arhivih in statistikah, temveč bo pogledal v srce.