Torek, 16. april
»Jezus jim je rekel: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen.«
(Jn 6, 35)
Nekdo mi je v pogovoru dejal, da je vera zanj, kot dihanje. In takole – v prvi sapi – sem se čisto strinjal. Kako tudi ne, ko pa ni bilo prvič, da sem slišal tako misel.
Potem pa sem misel obračal in obračal … žvečil sem jo, no … in po daljšem prežvekovanju in tuhtanju, se nisem več strinjal. Kajti: diham čisto nehote. Refleksno. Ker moram. Ne morem ne dihati. Nekaj časa že zadržujem dih, potem pa … ne gre več. Diham tudi kadar spim. Ko ne vem zase. Diham še v nezavesti. Celo v komi. Moje telo diha, ne jaz.
S hrano pa je drugače. Jem, ker hočem. Ker sem lačen. Ko sem lačen. Jem tudi, ko nisem lačen Lahko se prenažiram. Lahko se postim. Lahko celo pozabim jesti, ker me prevzamejo druge reči. Kakšnih reči ne maram, jesti, kakšne pa bi jedel kar naprej. Hočem reči: ko govorim o hrani je v vse postopke precej vpletena moja volja, moja želja, odločitev, okus … cel kup reči.
In taka je moja vera: ne verujem kar refleksno, samo po sebi umevno … kot dih. Premislil sem svojo vero, se zanjo odločil, jo tudi malo oblikujem po svojem okusu, ker sem pač slab in grešen.
Prav tako je s hrano, ki jo zaužijem. In brez katere – hoče-nočeš – ne morem.
Jezus pa je kruh življenja. Ki nasiti za zmeraj. Da ni več lakote in žeje. Da lahko samo še dihaš!