Četrtek, 2. maj
»Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.«
(Jn 15, 9)
Pred leti je bilo, ko sva s kolegom igralcem čakala na fotografsko seanso, ko gledališče da pofotkati svoje zvezde in z objavo njihovih fotografij privablja gledalce za novo sezono.
Bilo je tik pred poletjem, že vroče … midva v senci, ne spomnim se: a verjetno s hladnim pivom v roki … klepetala sva o marsičem, kajti čakanje se je zavleklo bolj kot pri zdravniku: kaj, češ, če so kolegice na vrsti pred tabo in je pomemben vsak najmanjši detajl, vsaka guba … Kakorkoli: vem, da je v pogovoru nekako naneslo, da sem začel govoriti o svojem očetu, kolega pa je na vsem lepem utihnil in čez čas mrko rekel: »Nehaj. O očetu nočem govoriti.« Potem je na kratko in ostro povedal zakaj … in sva umolknila: on zavit v svojo grenko žalost, jaz popolnoma šokiran nad slišanim.
In bi tale moj zapis lahko ostal na ravni anekdote, ko se ne bi z leti vedno bolj in bolj utrjeval v prepričanju, da smo ljudje pač sposobni toliko in tolikšne ljubezni, kot so nam je dali starši. Mame. In očetje še posebej. To nas oblikuje. Nas zaznamuje. Nam da pomembno, celo odločilno popotnico v življenje. Seveda smo sposobni vse skupaj zapraviti, a tudi preseči borno popotnico.
Koliko laže je vse skupaj nam, ki imamo Boga za Očeta. Očeta, ki nas ljubi s popolno ljubeznijo in ki je ljubezen sama, in nas vabi, da v tej in s to ljubeznijo ljubimo tudi druge. Vse.
Na žalost smo sposobni – kot izgubljeni sin – vse skupaj zapraviti.
Znamo – kot izgubljeni sin – to tudi preseči?