Ljubi moji sveti mučenci!

Štirideset vas je bilo. Štirideset vojakov sloveče dvanajste rimske – elitne – legije, ki v začetku četrtega stoletja po Kristusu, v eni prvih zgodovinsko zabeleženih »čistk« javnega sektorja, tega Kristusa niste hoteli zatajiti, kljub temu, da so vam ponujali povišanja, odlikovanja in denarne nagrade, in so vas zato obsodili na smrt.
»A tudi ta smrt mora biti« – tako je sklenil režim in takšno razmišljanje nam je na žalost dobro znano – »elitna!«, in tako so vas sredi najhujše zime pometali v ribnik, kjer ste prepuščeni mrzlim vetrovom in ledeni vodi, počasi zmrznili. 

Resnici na ljubo bi morali zapisati, da je bilo mučencev štirideset in pol, kajti ob ribniku je bilo – za vabo in skušnjavo – kopališče s toplo vodo. Za vsak slučaj, če bi si kdo premislil. In eden si je. Je pa ob stiku s toploto takoj umrl. Na njegovo izpraznjeno mesto pa je vskočil eden od stražarjev, tako da številka štirideset spričuje dejansko stanje.

Močni pričevalci poguma in zvestobe … 

Tudi v naši bližnji, pol pretekli zgodovini, lahko naštejemo neizmerno več kot štirideset mučencev na elitnih področjih umetnosti, znanosti, gospodarstva, šolstva … ki jim je režim ponujal marsikaj, ko bi se le odpovedali svojemu Bogu, svoji veri in svojemu prepričanju. In ker se niso uklonili, so jih dali »na hladno«, jih odrinili na rob, jih osamili in prepustili zmrzali pozabe.

Vam – štiridesetim mučencem – niso podelili nobenega posebnega patronata, takole med ljudmi pa veljajte za zavetnike poročenih mož, in ste tako – poleg sv. Martina, sv. Miklavža in sv. Silvestra – na seznamu svetnikov, ki jih časti tudi neverno ljudstvo : predvsem možaki, ki zlepa ne zaidejo v cerkev in ki se čez Cerkev neprestano pritožujejo. Kot se, domnevam, neprestano pritožujejo čez svoje družice. In namenoma ne zapišem »žene«, kajti če besedna obljuba koruzništva da partnerja in partnerko, če papirnata zaveza civilne poroke da soproga in soprogo, le zakrament zakona da moža in ženo, ki postaneta eno meso, eno telo in si pripadata z dušo in telesom, s srcem in glavo. 

Če se možak le na Dan žena zave, da je moški, potem je še otrok in je zanj morda bolj primeren Materinski dan.

Ljubi moji sveti mučenci! Nikjer ni zabeleženo ali ste bili poročeni ali samski. Umrli ste moško in ni dvoma, da ste bili možje, ki bi jih bile žene lahko samo vesele. Kajti umrli ste za Kristusa, ki je umrl za nevesto – Cerkev. In sveti Pavel zakonskim možem naroča, naj svoje žene ljubijo tako kot je Kristus ljubil nas. Vi ste tako storili. Vi ste tako ljubili.

Obilo žegna za vaš god. Pa nam ga vrnite in izlijte na nas.

Gregor

 

PRISLUHNI