Sreda, 6. marec
»Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.«
(Mt 5, 17)
Deset jih je, zapovedi. Jih poznate? Jih živite?
Ljudje, ki vero in Boga, pa tudi življenje konec koncev, razumejo kot daj-dam, kot trgovino, pridejo, gledajo te zapovedi in rečejo: »A deset jih je? A ni to preveč? Mi bodo doma zgnile. Dajte mi tri!«
Ali pa: »Ti dve sta pretežki. Tale pa ne bo šla k zavesam. Dajte mi jih sedem, pa če mi jih še lepo zavijete prosim!«
»Tale mi je preozka, tale preširoka, tale me tišči, tale mi dol visi …«
In jemljejo stran, obračajo, prebarvajo, žagajo, odščipnejo … in prinesejo domov samo tisto, kar jim paše. In pri tem pozabljajo, da se zapovedi dobi samo v kompletu: Deset, ali pa nobena. Ko pade ena, padejo vse! Zapovedi so, kot svoj čas lučke na novoletni jelki: Zaporedna vezava! Ne moreš ene odvit in pričakovat, da bodo ostale še gorele. O, ne! Če crkne ena, crknejo vse! Je tema in so žalostni prazniki!
In jih Jezus ni prišel odpravit, ampak dopolnit. Ker ve, da jih je tako rekoč nemogoče izpolnjevati, če ne ljubiš.
Prva in največja zapoved, zapoved ljubezni, vsebuje vseh deset. Jih združuje in dopolnjuje. Vseh deset!