JANUARJENJE
Kljub temu, da se januar uradno začne takoj, ko na silvestrovo odbije polnoč in se staro leto prevesi v novo, je treba odkrito priznati, da vse tisto veseljačenje, odpiranje šampanjcev, trkanje s kozarci, ognjemet, pokanje petard, objemanje in poljubljanje skupaj z vsemi voščili in dobrimi željami, spada še pod staro in prejšnje. V december. Ki so ga preudarni zaključili »po sveto«: s kropljenjem in kajenjem, ne tolikanj preudarni ali po svetopisemsko: nespametni, pa »posvetno«: s škropljenjem in zakajanjem!
A prehod iz starega v novo je svet. Pa naj gre za človeka ali zgolj za koledarsko leto.
Zato vsak nov začetek preudarni začnejo »trezno«, ne tolikanj preudarni ali po svetopisemsko: nespametni, pa s »treznjenjem«. In da ne bo na udaru zgolj »novo leto«, kar pomislite na vseh vrst zaključke in začetke: na valete, maturantske izlete, rojstnodnevne zabave, dekliščine, fantovščine, poroke, raznorazne obletnice, likofe, na rojstva, porode, pogrebe in sedmine!
Česa vse ljudje ne počnemo in ne popijemo zaradi strahu pred novim in nepoznanim!
In če je kanček strahu pred porodom in pogrebom še razumljiv … in dobro, no, dodajmo na seznam še poroko … je res hecno, da nas vsakoletni koledarski obrat prestraši do te mere, da izgubimo razsodnost. In začnemo sebi in svetu obljubljati najbolj nemogoče stvari:
da ne bom več kadil;
da ne bom več pil;
da ne bom več jedel ali pa vsaj, da bom jedel manj in shujšal;
da bom redno telovadil;
da bom začel pisati dnevnik;
da bom zamenjal žarnico v kleti, ki čaka na to že šest let …
in tako dalje in tako naprej brez konca in kraja.
Maliku v sebi, temu »poganskemu in pobožanstvenemu egu«, obljubljamo darila in žrtve, ki pa še nikoli niso ne spoznale ne videle februarja! Ko zmanjka resnosti, dobre volje, samo volje, samovolje in na koncu še trme, rečemo: »Ah, kaj?! Ne bom se uklonil in klanjal nobenemu Bogu, bogu, božanstvu, maliku! Niti samemu sebi ne! Naj gre vse v…« in gremo na kozarček, na čik, na tortico, skratka gremo v … kot že tolikokrat poprej … kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej! In je spet vse po starem do naslednjega novega leta!
Da nas je prehoda v novo strah, in vse bolj se mi dozdeva, pa ne vem točno zakaj, tudi sram, razberem iz tega, kako se na novo pripravljamo in predvsem kako ga (za)živimo.
Sveta mati Cerkev nam pred božičem ponuja advent.
Konec koncev se tudi na zakramente, ki so, kot že ime samo pove, sveti, pripravljamo. Zdaj pa samo pomislite a so vaše priprave na sveto: na krst, obhajilo, birmo, poroko, novo mašo, novo leto … advent ali »veseli december«?
In ko »odbije polnoč« … ko se sveto zgodi, ko pride Sveti Duh in se razlije milost, ko umre staro in se rodi novo … ali slavite? No, vsaj praznujete? Ali januarite?
Kajti večina ljudi že na prvi januar popoldne ugasne lučke, ki so svetile vse od srede novembra; odlepi z okenskih šip prilepljene snežinke, srnjačke, snežake in zvezde; pospravi jaslice na podstrešje, smrečico pa – ali božično ali zgolj novoletno, sploh ni važno – postavi k smetnjakom in … kot da se ni nič zgodilo in kot da ničesar ni bilo! Nič novega, nič drugačnega, nič svetega! Nekaj dni sicer še nežno šumi v zmačkani glavi in ko druga za drugo umirajo zaobljube, rahlo zapeče vest … to pa je tudi vse. To je januarjenje.
In ko pridejo Sveti trije kralji, res ne vejo kam naj grejo, ker že ni nobenih lučic. Če vprašajo za pot, pa jih ljudje napotijo ne le k Herodu, ampak jih pošiljajo od Poncija do Pilata!
Vsako leto lažje in vsako leto hitreje odjanuarimo! In se nam zato dogaja, da januarimo tudi v kakem drugem mesecu in ne le ob svetih dneh.
Nekateri na žalost januarijo vse življenje!
Blagoslovljeno novo leto.
Naj bo novo, naj bo lepo, naj bo zdravo, naj bo sveto! S čim manj januarjenja!