ZGODBA O NENAVADNEM TESARJU
Nikoli prej je še ni videl.
A ko jo je zagledal v sanjah, je takoj vedel, da je to ona.
Dvignila je svoj obraz, da so se njune oči srečale. In rekla: »Pridi!«
Vstal je, vzel svoje orodje in se odpravil.
Ni vedel, kam gre. Ni vedel, kdaj bo prispel. Vedel je le, da je pot prava. Kajti podnevi je pred njim hodil božji angel v oblačnem, ponoči pa v ognjenem stebru in ga vodil. Kadar mu je zmanjkalo moči ali ko je začutil lakoto, ga je ob poti čakal hlebec kruha in vrč vode.
Jedel je in pil.
In spal.
A včasih mu angel ni pustil spati. Budil ga je in mu govoril: »Jej, sicer ti bo pot predolga!«
Ko je spal, si je pod glavo položil kamen.
In sanjal.
Sanjal je vsako noč.
Sanjal je ognjene angele, ki se borijo z zmaji. Sanjal je ribiča, ki se bori z velikansko ribo. In sanjal je njo. Oblečeno v sonce, ogrnjeno z luno, obdano z zvezdami… In v vsakih sanjah ga je pogledala in mu dejala: »Pridi!«
Včasih je sanjal tudi veliko lestev, ki je segala vse do neba in po kateri so se sprehajali angeli. Včasih je sanjal, da se bori z angelom. A ko se je zbudil, se mu je zdelo, da to niso bile njegove sanje.
Nekega dne je na svoji poti dospel do samotne hiše, iz katere se je razlegal jok. Umrl je otrok, star komaj eno leto. Videl je njegovo drobno belo trupelce. Videl je materino strto srce. Videl je trdo bolečino v očetovih očeh.
Na vrtu za hišo je stala stara češnja. Videl je, da že nekaj pomladi ni cvetela in da že dolgo ni dala sadu. Vzel je sekiro in jo posekal. Razžagal jo je, napravil deske in zbil skupaj preprosto rakev. Videl je hvaležnost v pogledu obeh žalujočih. Ko pa je oče položil mrtvo dete v krsto, je otrok odprl oči in zadihal. Mati je rakev uporabila za nečke in zamesila kruh, on pa si je s češnje odsekal suho vejo in si iz nje naredil popotno palico.
Tisto noč je zmaj v sanjah bruhal ogenj in riba je silovito opletala z repom. Ona pa je v naročju držala otroka. Dečka. Dvignil je svoj mali obraz, da so se njune oči srečale, in rekel: »Pridi!«
Naslednjega dne se je angel v oblačnem stebru ustavil pred njeno hišo. Na dvorišču je čakalo enajst snubcev. On je bil dvanajsti. Starec, ki je rekel, da je njen oče, jih je odpeljal na vrt. Tam so v zemljo zasadili svoje palice. Ponoči je njegova palica ozelenela in pognala veje, popoldne pa je bila že polna nežnih belih cvetov. Dve beli grlici sta se spustili z neba in se skrili v krošnji.
Snubci so, razočarani, a prevzeti nad čudežem, odšli, on pa je stal pod češnjo in čakal. Prišla je k njemu, še lepša kot v sanjah, in mu rekla: »Si le prišel!«
Videl je, da drži roke na trebuhu kot jih držijo noseče žene. In vedel je, da bo tega otroka vse življenje klical: »Moj sin!«
(ZGODBE IZ VELIKE KNJIGE IN IZ MALEGA PREDALA – Založba Ognjišče 2019)