Ljubi moj sveti Janez od Boga!
Včasih mi je težko sesti za mizo s svetnikom, ga celo tikati, pri tem pa ne vem nič o njem, saj ga še nikoli prej nisem srečal in še njegovega imena ne znam pravilno izgovoriti. Potem pa beseda da besedo, in pogovor steče. Zaklepetam se z njim, kot se na vlaku zaklepetaš z neznancem, da skoraj pozabiš izstopiti na svoji postaji.
Včasih pa za mizo ali v kupe prisede svetnik, ki je že star znanec, vse veš o njem, še včeraj sta se družila, vprašaš ga kako je, mu odgovoriš, da je tudi pri tebi vse v redu in nič novega, nato pa se v tišini peljeta do končne postaje.
Tako bi se lahko pohvalil, da »tebe pa res poznam«!
Lahko bi našteval podrobnosti iz tvojega življenja, saj sem tvoj življenjepis »Berač iz Granade«, ki ga je romaneskno zapisal Wilhelm Hünermann, v pubertetniških letih prebral več desetkrat! Lahko bi govoril o vsem, kar si v svojem kar nekoliko pustolovskem življenju doživel, o pobegu od doma, kmetovanju, vojskovanju …
Lahko bi govoril o čudežnih dogodkih povezanih s tabo in o čudežih, ki si jih z Božjo močjo vršil. Najznamenitejši med njimi je gotovo tisti, ko si zgolj z osmojenimi obrvmi, sicer pa nepoškodovan prišel iz ognja, ko si reševal bolnike iz goreče bolnišnice.
Lahko bi … pa ne bom.
Tiho ti bom sedel nasproti in v prijetnem molku zrl skozi okno, mimo katerega – na vlaku sem, se spomniš – drsijo prizori iz tvojega pestrega in svetniškega življenja, vsake toliko pa bom ošvrknil še tvoj obraz, na katerem so v gubah zapisane vse trpke preizkušnje, in oči iz katerih še vedno sije ljubezen s katero si skrbel za najbolj uboge na ulicah Granade.
Molčal bom in premišljeval o potrpežljivosti, v kateri si – kot izvoljeno ljudstvo, ki se je napotilo preko puščave do Obljubljene dežele – potrpežljivo vztrajal več kot štirideset let in čakal, da se ti razodene Božja volja.
Danes bi ti mnogi rekli »luzer« ali »fičfirič«, potepuh in nebodigatreba, »a še vedno sam pri teh letih, da ni morda …?« … in tudi takrat ti ni bilo prijetno: Ljudje ne vedo točno kaj in kako bi s človekom, ki sam ne ve kaj in kako bi s sabo … in hitro obsodimo, da z nekoga nikoli nič ne bo … če do sedaj še ni bilo nič.
Ti pa me učiš potrpežljivosti in vztrajnosti. In predanosti. In ljubezni.
Ljubi moj sveti Janez od Boga. Sirota nisi vedel, kako se pišeš, od kod si in komu pripadaš … pa si postal božji. Od Boga.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
