Ljuba moja sveta Frančiška Rimska!
Ti si prava svetnica za naš čas.
Ko ti pišem tole pisemce v naši preljubi deželici trepetamo pred kraljevskim virusom, in skoraj prepričan sem, da bomo, ko boš tole pisemce brala ali prebranega poslušala, trepetali zaradi kraljevskega virusa … hočem reči: da jih bo kar nekaj že ležalo na bolniških posteljah … morda celo jaz. In takrat obljubim, se bom obrnil nate, saj v tvojem življenjepisu berem, da se nisi bala nevarnosti okužbe, in verjamem, da mi boš priskočila na pomoč, kot si mnogim v času svojega zemeljskega življenja.
In pripelji s seboj horde angelov – ti se po moje tudi ne bojijo ne virusov ne okužb ne hudiča – da nas izvlečejo iz krempljev vseh sort virusov. Saj okuženo telo res trpi, a danes so okužene duše, pa sploh ne opazimo … saj se zaradi obolele duše ne umre, le počasi in neopazno umira… in niti ne bi bilo tako pomembno, a se z obolelo in okuženo dušo ne da vstopiti v nebeško kraljestvo.
Ti si za časa svojega življenja imela precej opravka z angeli, tako berem. No, vsaj s svojim »angelom varuhom«, ki si ga lahko celo videla. Videla pa si tudi v duše in duše v vicah, kamor te je angel menda večkrat popeljal.
In tako po tvoji zaslugi vemo, da so vice trinadstropna stavba. Srčno upam, in zelo se bom potrudil, da se vicam izognem, vsem, ki poslušate, pa namig: izogibajte se kleti!
Ljuba moja sveta Frančiška Rimska! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas.
In te ne bom prosil, da si pred tem umiješ roke zaradi nevarnosti okužbe, ker so tvoj roke čiste, kot je bilo čisto tudi tvoje srce!
Gregor
PRISLUHNI
