Draga sveta Lea!
Ko bi nek popoln tujec pokukal v naše cerkve, bi lahko prišel do zaključka, da je vera le za stare mame.
Dejstvo je, so glavne obiskovalke delavniških maš, prav starejše gospe. Ki jih lahko vidiš tudi, ko čistijo cerkev in poskrbijo za rože, tvorijo jedro pevskega zbora in krepko večino obiskovalcev župnijskih prireditev in romanj. So seveda tudi članice Karitasa in redne udeleženke biblične in molitvene skupine. In da, seveda, večina od teh prizadevnih dam je že ovdovelih.
Morda se kdo res lahko posmehne, da smo vera starih mam, a je res tudi, da teh starih mam kar ne zmanjka in ne zmanjka. In jih skozi vso zgodovino cerkve ni primanjkovalo.
In ti, ljuba moja sveta Lea, si zavetnica vdov, saj si tudi že kot mlada ovdovela. Čeprav se ti je vsiljeval snubec, si si raje izbral družbo pobožnih žena iz premožnih družin, ki so se, kot piše, »posvečale bogoljubnosti. Med seboj so bile tesno povezane in druga drugo podpirale s prijateljskimi nasveti.«
Priznati je treba, da ta zapis iz tvojega življenjepisa, lepo opiše jedrne skupine naših župnij. Torej se podoba naših župnijskih občestev že od prvih stoletij ni bistveno spremenila. Morda le to, da ste ve zaprosile samega svetega Hieronima, da vam je tolmačil Sveto pismo, in da se je znameniti svetnik in prevajalec odzval vašemu vabilu, danes pa so naše vrle župnijske dame lahko vesele, če si domači župnik za njih vzame čas, če pa jih enkrat na leto obišče kak profesor s teološke ali pa morda sam škof, pa vidijo že nebesa odprta. In se seveda malo šalim, malo pa jim zavidam njihovo preprosto in sveto veselje.
In kot se zgodi, da gospa iz ene fare povabi v skupino gospo prijateljico iz druge, in je ta potem čisto navdušena – kako lepo se moli pri vas in zakaj ne bi še pri nas?! – ter gre in še v svoji fari pritisne na župnika in zorganizira vsaj molitveno, če že ne biblične skupine, tako si tudi ti, ljuba sveta Lea, ko si se iz Rima preselila v Ostijo, morda da bi zbežala pred nadležnim snubcem, tam osnovala tovrstno dogajanje. A ker je manjkalo finih dam, si z »bogoljubnostjo« seznanila svoje služabnice in postala zgled in spodbuda za vso okolico.
Umrla si sočasno s svojim nesojenim poganskim snubcem, kar je povzročilo precej govoric po tedanjem Rimu. Svet se v vseh teh stoletjih prav res ni nič spremenil.
Draga moja sveta Lea. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
