Ljubi moj sveti Rupert!
Kljub različnemu kroju in barvi je talar podoben vojaški uniformi, in ko si ga duhovnik nadene obljubi pokorščino svojemu škofu, kot je vojak dolžan poslušati ukaze nadrejenega. Vojak, ki se izkaže v znanju, delu in seveda borbi, bo napredoval in lezel od čina do čina vse višje, prav tako pa tudi duhovnik lahko postane še kaj več, če se malce nerodno izrazim. A medtem ko je čin pokoren višjemu činu in se, ko zmanjka črtic in zvezdic, lestvica konča tam nekje z generalom ali maršalom, je nad papežem še vedno Bog!
A smo žal imeli v zgodovini par primerov, ko se je papež obnašal, kot da nad njim ni nikogar, in na takšno obnašanje in počutje niso imuni ne predstavniki kurije ne škofje ne duhovniki ne laični pripadniki vernega ljudstva, saj znamo biti vsi po vrsti biti topogledno bolj papeški od papeža!
Ves ta uvod, ljubi moj sveti Rupert, zgolj zato, da bi ti izrazil sočutje ob tvojih »prekomandah«. Pa nimam toliko v mislih to, da so te iz Wormsa, kjer si najprej služboval in pasel božjo čredo, prestavili v Salzburg (ki se takrat sploh še ni tako imenoval, oziroma ga ni bilo, ampak to je druga zgodba), temveč na koledarsko prestavljanje, saj ti eni za god ofirajo marca, drugi pa septembra, ko se drenjata na isti dan z našim Slomškom, ki sicer ni prestavljal škofov, pač pa sedež škofije.
Ko te je bavarski vojvoda Theodo v sedmem stoletju povabil, da prideš misijonarit v njegove kraje, si se ustavil pri ruševinah nekdanjega rimskega mesta Juvavuma, sezidal cerkev, samostan, obnovil rudnike soli in Solnograd ali Salzburg se je tako vpisal na zemljevid.
Čeprav si deloval med trdimi Germani, ali pa prav zato, si pri oznanjevanju evangelija uporabljal mehko metodo, pri kateri si izkazoval prisrčno ljubezen in usmiljenje do grešnikov, ki se je navzven kazala tudi s tem, da si uvajal tiho, oziroma ustno spoved, za razliko od javne, ki je bila do tedaj v navadi. Zaradi takega odnosa do padlega bližnjega bi te danes kak pripadnik na novo oživljene struje znotraj naše ljube katoliške Cerkve zmerjal, da si premehak, še več, da si pomehkužen, da si poženščen duhovnik in da nimaš pojma ne o teologiji še manj o tradiciji, pa čeprav – pa obračajmo kakor in kolikor hočemo – pripadaš tradiciji, ki je starejša od tiste na katero se zmerjač sklicuje. Pravzaprav se s svojo »mehkobo« naslanjaš na Kristusa, ki je – kar je dokumentirano v Evangelijih – prav tako izkazoval prisrčno usmiljenje prav do grešnikov. Spokorjenih, seveda.
Že tako se včasih težko odpravim k spovedi, kako bi šele bilo, ko bi svoje grehe, pregreške, traparije in neumnosti moral izpovedovati javno, in bi zanje vedli vsi, ne le žena, spovednik in ljubi Bog!
In razmišljam, kako dobro, da je Jezus rekel: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen!« (glej Jn 8,7) Če bi rekel: »Kdor misli, da je brez greha …«, o to bi frčalo kamenje po zraku.
Ljubi moj sveti Rupert! Obilo žegna za tvoj god. Pa nas, grešne kot smo, nikar ne odpodi, da naj se gremo solit, temveč nam s svojo požegnano priprošnjo pomagaj, da bomo evangelije znali brati z vero in zrncem soli, da bomo po tvojem in Samarijanovem zgledu, padlim rane oskrbeli in ne vtirali soli nanje.
Gregor
PRISLUHNI
