Ljuba moja sveta Milada!
Ko človek spozna koga do te mere, da ga obišče – sploh, če ga obišče večkrat – ni tako nenavadno, da spozna, vsaj tako: na dober dan, še kakega člana njegove družine.
In ker je svet majhen, se seveda zgodi – in spet ni to prav nič čudno – da nekoč, nekje, na drugem koncu sveta, povsem nepričakovano in ob čisto drugi priliki, naletiš na nekoga, se z njim zapleteš v pogovor in odnos, in čez čas ugotoviš, da je to že neke vrte žlahtnik kakega tvojega znanca.
Tako sem se, ljuba moja sveta Milada oziroma Marija, kot je tvoje pravo in krstno ime, preko teh svojih pisanj, že spoznal s kar nekaj tvojimi sorodniki.
Najprej s tvojo prababico Ljudmilo in stricem Vaclavom, če začnem pri tistih dveh, ki sta zagvišno v nebesih, torej: pri svetnikih.
Potem sta tu seveda tvoja starša: oče Boleslav in mati Drahomira, ki se – oprosti, da bom povedal kar naravnost – nista izkazala za najboljši par in sta s svojimi dejanji glavna krivca za svetost tvoje prababice in strica.
Tvoja mati je kot snaha naravnost pogorela, saj je, ljubosumna na taščino priljubljenost pri ljudeh, dala ubiti tvojo prababico. Tvoj oče pa tudi ni ravno blestel ne kot sin in ne kot brat, saj je dopustil materin umor, kasneje pa, da bi se polastil krone na bratovi glavi, brata za to glavo skrajšal. A Dobri Bog po čudnih poteh vodi ljudi k sebi. Tako je bratomor pretresel tvojo mater, da se je pokesala taščomora, kar pa ni ostalo brez učinka pri tvojem očetu. Svoje sta k pokori in spreobrnjenju brez dvoma prispevala s svojo priprošnjo mučenca z nebes, ti, ljuba moja sveta Milada, pa – tedaj še na zemlji – tudi nisi stala križem rok, ampak si klečala, roke pa sklenila v molitev.
Vem, da se tole bere kot scenarij za kako mehiško telenovelo, pa so zgolj podatki iz zgodovine. Resda »češke« zgodovine, če se smem malo pošaliti, ampak – vendarle.
Precej si si, ljuba sveta Milada, prizadevala za širitev krščanstva med svojim narodom. V ta namen si odšla vse do Rima, da bi izprosila prvega češkega škofa, tam vstopila v samostan benediktink, ko pa je Praga postala tudi sedež škofije, si se vrnila in s pomočjo svojega brata, ki je po očetu podedoval ime in krono, postavila znameniti samostan na Hradčanih.
Kaj naj rečem?! Ne vem če imajo Čehi kak podoben pregovor kot ga imamo Slovenci: »Žlahta – raztrgana plahta!«, se pa bojim da je ta rek dobro poznan in uveljavljen pri vseh ljudeh na vseh koncih sveta. A naj v tolažbo dodam še en rek, ki mu je treba kar zaupati, da »Bog tudi po krivih črtah piše ravno!«
Ljuba moja sveta Milada. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da se ne pobijemo med sabo.
Gregor
PRISLUHNI
