Ljubi moj sveti Leon IX!
»Razkol« je huda beseda. Težka. Zato je ne uporabljamo kar tako za katerokoli reč.
Ima pa hvala Bogu milejše in blage sopomenke in zato ni treba, da smo kar naprej »razklani«. Jaz sam sem velikokrat »razdvojen«, ko ne vem, ali bi šel levo ali desno, ali naj stegnem jezik ali naj raje molčim, ali bi vstal ali naj še malo poležim, ali bi nekaj naredil ali je bolje, če pustim, da se kdo drug muči z dotično rečjo … morda celo kdo, ki se spozna; ali bi snedel tri kepice sladoleda ali samo dve, ali naj spijem še en kozarček ali je bilo dovolj …
Lahko bi sicer rekel, da ne čutim zgolj razdvojenosti, ampak že kar »razcepljenost« … in morda jo res, kdaj pa kdaj. A če neka oseba le predolgo vztraja v razcepu, se mu lahko razcepi osebnost … in govorimo o shizofreniji, ko se v telesu in glavi naseli več njih, oziroma vsaj dva.
»Cepimo« tudi drva, pa jih ne cepimo z injekcijo, temveč s sekiro. In je potem poleno razcepljeno. A če mrtev les kaj čuti, čuti razdvojenost in ne shizofrenije, pa čeprav smo ga s sekiro razklali na štiri ali pet delov.
In smo hočeš-nočeš prišli do razkola. Kajti »razdvojiti« pomeni dati na dva dela. Vsaj na dva dela. In če je delov, ki so bili prej eno, več, lahko pride do shizofrenije, in če je taki nori glavi pri roki sekira, pride do razkola.
Ko se je Cerkev v enajstem stoletju razdvojila, ko sta vzhod in zahod šla vsak na svoje in vsak po svoje, je prišlo do razkola. Ne le zaradi besedne igre, ampak ker je bilo na eni in drugi strani zadosti norih glav, ki so imeli pri roki sekire, in se je začelo klanje, na žalost čisto vsake toliko čisto dobesedno in krvavo, ki traja še danes … če le pomislimo, kako žalostno se je razcepila naša nekdanja skupna država, prav v tistih predelih, kjer sicer molijo istega Boga, a ga ne molijo enako.
A žal se je od znamenitega razkola pa vse do danes Cerkev, ki časti Boga ljubezni, delila in klala in cepila kar naprej … na vse manjše koščke, in ni čudno, da to, kar bi pravzaprav moralo biti eno, zdaj deluje shizofreno. In kaotično. In noro.
Oprosti, ljubi moj sveti Leon IX., da te mučim s tem ne tako globokoumnim razglabljanjem, saj ti pravzaprav nimaš nobene zveze s tem: umrl si tri mesece, pred »razkolom«. A so ga kljub temu pripisali tvojemu pontifikatu. Noro! Bi si kar zaslužil, da ti poleg svetništva priznamo tudi mučeništvo.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in v enem kosu, nerazklanega, nerazcepljenega, nerazdvojenega vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
