Ljubi moj sveti Antonin Pierozzi!
V življenju sem spoznal kar precej ljudi, ki so bili krščeni na ime Anton, tako kot ti, a niti enega od njih nisem s tem imenom tudi klical. To so bili vedno sami Toneti in Tončki: od strica Toneta, ki pravzaprav ni bil moj pravi stric, ampak je bil mož moje tete, pa do sošolca Tončka, ki ni bil ravno prijazen z mano in sem jih nekajkrat pošteno dobil od njega. Od drugega sošolca Toneta, ki sem ga spoznal na fakulteti in sva oba zamenjala tako tisto fakulteto kot poklic, ki sva ga kasneje opravljala, pa do inštruktorja Tončka, ki me je naučil šofiranja. Kot rečeno: ogromno Tonetov in Tončkov, a za Antona še danes kličem le Martina Slomška, ki ga – mimogrede – pustim pozdraviti ob prvi priliki, ko se bosta srečala na nebeških hodnikih.
Tudi tebe se ime Anton ni prijelo, saj so te zaradi tvoje drobne in majhne rasti vedno klicali s pomanjševalnico – Antonino – Tonček. Tale »Antonin« v slovenščini ne zveni prav nič pomanjšano, raje malo bolj fino in privzdignjeno. In privzdignjen – kot smo že ugotovili – dragi moj sveti Tonček, ti že nisi bil.
Naj povem še, da so tudi mene, ko sem bil otrok, klicali Gregec, saj sem bil majhen in droban. Majhen sem ostal, droban pa ne. Iz Gregca sem najprej zrasel v Gregorja, se razlezel do Gregorija, zdaj sem pa že nekaj časa tako širok, da ne morem biti drugega kot – Grega.
Ne vem, ljubi moj sveti Tonček, če vam je v nebesih znana pesem neznanega avtorja o nadvse ješčih ljudeh, ki so jedli vse po vrsti »kamenje, pesek, meso – vse slastno pred njimi je šlo. Na koncu od naroda vsega ostal le stari je Grega. Nekoč bo na klopco se vsedel in samega sebe pojedel!« In ne, nisem jaz avtor te pesmi, se mi pa vse bolj zdi, da res govori o meni.
Prav pa bo, de rečem še kakšno o tebi. Še mlad si vstopil v dominikanski red, in ker si svojo majhnost kompenziral z odločnostjo, so ti hitro zaupali vodstvene službe: vikar, subprior, prior … a kljub vsemu, piše, da je bila posebnost tvojega voditeljstva v tem, da se nikoli nisi skliceval na svojo avtoriteto, niti terjal slepe pokorščine. In imam za božjo duhovitost, da je slepo pokorščino od tebe zahteval papež Evgen IV., ko te je imenoval za firenškega nadškofa, čemur si se ti v svoji majhnosti in ponižnosti upiral.
Čudi me, da te niso postavili za zavetnika knjižničarjev, saj si v samostanu svetega Marka v Firenzah leta 1443 odprl prvo knjižnico v Evropi, ki je bila odprta za javnost. Namesto tega si priprošnjik proti vročici. Pa saj ne rečem: tudi ob branju kakšne knjige človek zakuha od vročine.
Ljubi moj sveti Antonin Pierozzi! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregec
PRISLUHNI
