Ljubi moj sveti Vilibald!
Prej kot v Knjigi svetnikov, bi človek pričakoval, da tako ime najde zapisano v kakšni otroški slikanici. Zveni vilinsko, pravljično in nagajivo, pomeni pa: drzna volja, pogumna volja, in je potemtakem res kar pravšnje za kakšnega knjižnega junaka, ki srca svojih bralcev osvoji z v imenu vsebovano drznostjo in pogumom pri reševanju težav in problemov, na katere naleti med svojim potikanjem po svetu.
In je očitno res, da ime hoče-nočeš označi in zaznamuje človeka, saj bi tvojega, ljubi moj sveti Vilibald, zlahka našli tudi nekaj knjižnih polic naprej, zapisanega na platnici kake knjige pod geslom Potopisi ali pa celo med Turističnimi vodiči.
Dvajsetleten si se, skupaj z bratom in očetom, iz rodne Anglije na podal v svet. Najprej z jadrnico prek Rokavskega preliva, nato pa peš: povprek čez Francijo in po alpskih dolinah v Italijo, prek Rima do Neaplja, od tam v Grčijo in naprej v Sirijo. Iz Sirije v Palestino, kjer si obredel vse svete kraje in gore, pa v Carigrad in od tam na Sicilijo, pa spet na celino.
Če nepoučenim pojasnim, da se je vse to dogajalo v 8. Stoletju, da je med potjo oče umrl, da sta bila z bratom osumljena vohunstva in zaprta, da je bila Sveta dežela takrat pod muslimansko arabsko oblastjo, ti ljubi moj Vilibald, pa krščanski menih, in če vzamemo v obzir še tedaj dosegljiva prevozna sredstva, je mislim da vsakomur jasno, da gre za adrenalinsko pustolovščino vredno filmske upodobitve.
Kot zaprisežen zapečkar se sprašujem, kaj te je, meniha, gnalo po svetu, in odgovor najdem prav v meništvu, saj si komaj petleten po zaobljubi staršev pristal za samostanskimi zidovi. Morda te je srce, prikrajšano za – recimo temu – normalno otroštvo, kasneje gnalo prek vseh meja: geografskih in razumskih. Nekoč sem nekje bral, da je velika večina adrenalinskih zasvojencev, ekstremnih športnikov, plezalcev, vrvohodcev, bungeejumperjev in kar je še takih, rojenih s carskim rezom, in da zato vse življenje v ekstremnih aktivnostih iščejo izkušnjo adrenalinskega spusta po porodnem kanalu, za katero so bili v štartu prikrajšani. Ne vem, če drži, se mi pa sliši verjetno.
No, ti, ljubi moj Vilibald, si se pri štiridesetih, ko večina možakov pade v krizo srednjih let in začne iskati in izživljati to, za kar se jim zdi, da so bili v življenju prikrajšani, ustalil, prejel mašniško, in leto dni kasneje še škofovsko posvečenje, in nato petinštirideset let pasel zaupano ti čredo.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga, adrenalinarjem in zapečkarjem, vrni in izlij na nas.
Gregor