Ljuba moja in sveta Božja Mati!
Ne zameri, če bom tole pismo, tale najin pogovor, začel bolj po domače. Če kje … če kdaj … potem se Tebi in tvojemu deviškemu ženinu Jožefu čutim blizu prav v dogodkih in trenutkih betlehemske štale. V porodni sobi. V pričakovanju. V strahu. V paniki. V blaženosti. V ganjenosti. V svetosti dogodka in trenutka rojstva. Seveda se zavedam, da so primerjave zgolj človeške. Da se Božje rojstvo nikakor ne da primerjati z našimi šestimi porodi. Da je sveta skrivnost tako spočetje Božjega Sina kot Njegovo rojstvo. Saj si Mati in Devica. Zavedam se, da po človeško omejeno dojemam Božje in Sveto. Pa vendar čutim tvojo bližino v tej štali … ki jo živim.
Ni pa nezanemarljiv podatek, ki ga ob vsem medprazničnem hrupu radi spregledamo, da je prvi dan novega leta, zadnji dan božične osmine: dan, ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali in mu dali ime Jezus (Lk 2, 21). Jezus – Božji Sin in Odrešenik – je na ta dan »uradno« prevzel ime s katerim ga je ob oznanjenju napovedal angel in bil kot prvorojenec obrezan: posvečen Bogu!
Zato se nikar ne čudimo vsem našim »novoletnim zaobljubam«, tem našim dostikrat smešnim poskusom, da se malo »obrežemo« in obrnemo nov list v svojem življenju. To je božji zapis v moji notranjosti – pa čeprav na zunaj Boga nočem poznati ali ga celo zavračam – božja spodbuda, da naj (vendarle) začnem na novo: naj »prevzamem« ime, s katerim me Bog Oče želi imenovati in klicati, in naj sebe in svoje življenje posvetim. Bogu!
Ta dan bi se torej morali počutiti – ne glede na vse, kar smo med osmino počeli in doživeli – kot po dobro opravljeni spovedi. Zdaj pa le pomislite, s kakšnimi občutki in v kakšnem stanju se zbujamo v prvo jutro novega leta.
In prav zaradi spovednega vonja ni nobeno naključje, da je ta dan tudi »dan miru«!
Še najpomembneje pa je, da je to tvoj praznik, moja ljuba in sveta Božja Mati.
In čeprav si Kraljica – saj si dala življenje Kralju in Knezu, čeprav si Mogočna Priprošnjica – saj si svetu dala Vsemogočnega, čeprav si Bogorodica – saj si rodila Božjega Sina … si vendarle zgolj Mati!
Mati, ki svojega sina – mene torej – držiš v naročju na pragu pomembnih življenjskih sprememb in odločitev, hočeš-nočeš zavitih v kopreno strahu (Lk 2, 22-24).
Mati, ki me obdržiš v naročju tudi za ceno lastnega strahu ob žalost in bolečino napovedujočih prerokbah (Lk 2, 33-35).
Mati, ki me učiš, da naj vse, kar se mi godi in dogaja, ne le hranim in ohranim v svojem srcu, temveč tudi premišljujem (Lk 2, 19). Le tako bom lahko kaj razumel. Kar pa je pogoj, da obrodim in dam sad. Trideseteren, šestdeseteren ali stoteren. (Mt 13, 23).
Ljuba moja in sveta Božja Mati. Izprosi nam obilo žegna pri svojem Sinu in ga še obilneje izlij na nas.
Gregor