Ljubi moj sveti Andrej Corsini!
Ne spadaš med najbolj znane svetnike in če bi te že kdo uzrl namalanega na kaki oltarni sliki, cerkveni kupoli ali steni bi te zmotno lahko imel za preroka Izaija. Kajti običajno te upodabljajo skupaj z volkom in jagnjetom, in Izaijeva preroška pesnitev o Novih časih, v katerih se bosta »volk in jagnje skupaj pasla« (glej Iz 65, 25) je med ljudmi precej bolj poznana kot tvoje življenje.
Bil si dolgo pričakovan, zaželjen in izmoljen otrok. In kot se v takih primerih rado zgodi, se je veselje staršev ob tvojem rojstvu nadaljevalo s preveč ljubečo predvsem pa popustljivo vzgojo, ki se je stopnjevala v razvajenost in trmo. Na starševska svarila pa si odgovarjal s kljubovanjem in zmerjanjem.
Potem pa ti je užaloščena, sklepam pa, da predvsem do kraja utrujena in naporov naveličana mati razkrila sanje, ki jih je imela na noč pred tvojim rojstvom: Sanjalo se ji je namreč, da je rodila volka, ki se je, ko je prestopil prag cerkve, spremenil v jagnje.
Te sanje so te pretresle tako zelo, da si dejansko prestopil cerkveni prag in prav pred tisto Marijino podobo, pred katero sta nekoč tvoja oče in mati goreče molila, da bi te dobila, še bolj goreče molil k Mariji, da bi ti spremenila srce in skvarjeno nrav. In kot si prej pretiraval z posvetnim uživaštvom in samopašnostjo si zdaj začel pretiravati s pokoro, molitvijo in dobrimi deli. A ker so to reči, ki so povezane z ljubeznijo do Boga – z ljubeznijo do Boga pa nikoli ne moremo zadosti pretiravati – se je tvoje življenje obrnilo v pravo smer. Kar se običajno zgodi po spreobrnjenju. Ni nujno seveda, običajno pa.
Ko takole pri sebi premišljujem tvojo zgodbo, ljubi moj sveti Andrej, mi je takoj malo bolj jasno, zakaj iz srečanj z nekaterimi ljudmi odhajam dalje ranjen, oblajan in z raztrgano dušo. Kako bi sploh lahko bilo drugače, ko pa me je v kremplje dobil razvajen volk? Kako naj se, ubogo jagnje, branim? No, malce pretiravam, priznam. Kajti, če sebe razglasim za ubogo jagnje, spravim v smeh vsaj svoje domače, če ne že kar bližnjo in daljno okolico, saj tale samooklicani jagenjček dostikrat pokaže močne ovnovske roge, ki so kos krdelu ne le osamljenemu volku.
In predrzno tuhtam dalje, kako bi bilo lepo in prav, ko bi na hišna vrata – po zgledu naših plotov – obesili ne le napise: Pozor, hud pes!, ampak tudi kako obvestilo: Pozor, razvajen otrok! Bi človek hitreje in bolje vedel, kako se vesti, ko prideš na obisk.
Ljubi moj sveti Andrej Corsini! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da nam, razvajenim, spere dlako in volno.
Gregor
PRISLUHNI
