Ljuba Moja sveta Brigita!
Moram reči, da me je začudil podatek, da so ti tvoji sonarodnjaki Irci pozidali in posvetili več cerkva, kot prav tako irskemu svetemu Patriku. Očitno se je moški šovinizem zalezel tudi v svetniške vrste, saj je Patrik sloveč zavetnik Ircev, o tebi pa se bolj malo govori. In, da ne bo pomote: dobro vem, da se nebeški izbranci za te reči prav malo zmenite in da smo za tovrstne zdrse in zapostavljanja krivi ljudje, a prav bi bilo, da se naredi red.
Nadalje berem, da si imela takó čisto srce, da si premogla toliko svetosti v delih in sočutja do trpečih in grešnih, da so te klicali kar »irska Marija«. Menda si bila Mariji v delih in duši tako podobna, da je tudi tvoje obličje zadobilo Marijine poteze. Takó dobro in lepo, so te snubci seveda obletavali kot muhe med, in da bi se jih – zaobljubljena nebeškemu Ženinu – znebila, si si od Boga izprosila, da ti je skazíl obraz in oslepil oko.
Pa se mi – zoprnemu, kot znam biti – takoj zastavi vprašanje, kako so te potem lahko tudi na zunaj primerjali z nebeško lepo Marijo, in takoj dobim odgovor. Ob sprejemu redovnih zaobljub, piše, si poljubila leseno oltarno stopnico, pa je les ozelenel, tvoje oko spet spregledalo in se ti lice sčistilo.
Na vsakem koraku so se na tvojo priprošnjo dogajali čudeži. Slepa deklica je po tvoji molitvi spregledala, a se je po nekaj dneh, v strahu, da bi jo lepote sveta, ki jih je lahko zrla, odvrnile od Boga, vrnila s prošnjo, da ji spet odvzameš vid. Obrekljivka je izgubila dar govor, dojenček pa na glas izpričal resnico. In še in še …
Ljuba moja sveta Brigita! Razmišljam kako lepo, predvsem pa koristno bi bilo, ko bi se taki svetniki, kot si bila in si ti, sprehajali dandanašnji med nami. Da bi nam malo zavezali jezike. Ali pa da bi nas, prav nasprotno, pripravili do govorjenja, ko je to prav in potrebno. Ki bi nam dali vedeti, da je videti pomembneje kot gledati, in da zato, da vidiš in uzreš Boga ne potrebuješ oči … ampak srce.
Pa saj so … saj so svetniki med nami, ki jim že iz obraza lahko razbereš Božjo lepoto in milino, kot so jo ljudje razbrali s tvojega obličja. Le ljudje so nekdaj še znali videti, ne le gledati, kot danes … ko povečini zgolj buljimo. Pa še to bolj v ekrane in zaslone kot v obraze.
Ljuba moja sveta Brigita! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
