Ljuba moja sveta Apolonija!
Najprej se ti bom opravičil, ker te bom klical kar po domače: Polona … saj v življenju nisem spoznal niti ene Apolonije, same Polonce. In tudi o tebi, ljuba moja svetnica, sem vedno slišal govoriti kot o »sveti Poloni«, čeprav martirologij o tebi poroča kot o »vsega občudovanja vredni starejši devici«, in ti potemtakem damsko ime Apolonija povsem lepo in primerno pristaja.
In ker si zavetnica tako zobozdravnikov, kot tistih, ki imamo zobozdravstvene težave, pripominjam – potem, ko sem končno prebral tvoj življenjepis – da bi res težko našli bolj primerno sveto osebo za to področje.
Razlog za ta patronat je na videz povsem jasen: Tvoji mučitelji – razjarjena poganska aleksandrijska drhal iz 3. stoletja – so ti razbili čeljust in izbili vse zobe, s čimer si, če se malo pošalim na račun tvojega svetega mučeništva, postala vsekakor primer za zobno protetiko in na tvoji napotnici bi danes pisalo zelo hitro, če ne celo nujno, in če bi ti bila sreča mila, bi čez kaka dva meseca prišla na vrsto, do tedaj pa bi pila sokove in srkala juhice. Jasno je, da so te, kot primer za obravnavo, za svojo zavetnico torej vzeli zobarji.
A tvoje mučeništvo se tu ni končalo. Tvoji mučitelji, ljuba moja sveta Polonca, so naložili in zakurili grmado, da bi te živo zažgali, če se ne odrečeš Bogu … ti pa si se jim iztrgala iz rok in se kar sama vrgla v ognjeno smrt. Zato, vidiš, si zavetnica tudi vseh tistih, ki zaradi težav z zobmi, na znamenitem zobarskem stolu, zaprtih oči in odprtih ust, kličemo na pomoč Boga in vse svetnike božje in trpimo muke primerljive s tvojimi … včasih take, da bi človek najraje kar konec vzel. Seveda je res, da so v večini primerov naših bolečin krivi naši pregreški, če ne kar grehi povezani s sladkarijami, ti pa si svoje muke trpela zavoljo nebeških sladkosti, a bolečina je bolečina … in sem ti nadvse hvaležen, da mi jih vedno znova pomagaš lajšati.
Ljuba moja in vsega občudovanja vredna sveta dama Apolonija. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga, posebej ko smo deležni vrtanja in plombiranja, ne le zobarskega, temveč tudi dušnega, vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
