Ljubi moj sveti Bertrand!
O čem bova pa midva pokramljala?
Morda o nepotizmu? No, ne čisto v klasičnem smislu, morda bolj o zvezah in navezah, ki ti odpirajo vrata in te potiskajo naprej in navzgor. O tako imenovanem klientelizmu, o katerem danes poslušamo kar naprej in ki je tebe, tega pač ne moreš tajiti, pripeljal do položaja oglejskega patriarha in hkrati do položaja, ki ti je omogočal preboj do svetništva.
Oprosti, ker zveni tale uvod kot kak članek z naslovnice časopisa v predvolilnem boju, ko kandidati in proti kandidati za stolčke in položaje začnejo prati tuje perilo vsem na očeh in bolj je umazano srečnejši so. Človek sicer zamahne z roko in reče: No ja, bo vsaj oprano, pa je vendarle žalosten, ko ni nobenega sodelovanja in zaupanja.
Vse drugače kot v tvojem primeru. Cerkvi je v 14. stoletju vladala papež Francoz: Janez XXII, doma iz okolice Toulousa, od koder si prihajal tudi ti, ljubi sveti Bertrand, saj ti je kot preskušenemu sodelavcu neizmerno zaupal. Najprej si vršil službo njegovega kaplana, čemur bi danes lahko rekli, da si bil vatikanski zunanji minister, nato pa te je posadil na skoraj dve leti izpraznjen oglejski prestol. In zaupanje je bilo povsem upravičeno, saj si se v zgodovino zapisal kot eden »največjih in najboljših v vrsti oglejskih patriarhov«.
Dalje lahko kramljava o delovni dobi in upokojitvi, za katero se nisi kaj dosti zmenil, saj si prevzel svojo patriarhalno službo v letih, ko se danes škofje umaknejo v pokoj, normalni penzioniosti pa že kar nekaj let dremajo v ležalnikih. Ti pa si bil daleč od tega, da bi poležaval, temveč si 16 let neumorno služboval: Kot pravnik si naredil red »v knjigah« kot se reče, kot oblastnik si poskrbel za lastno dvorišče vse do mej in uredil odnose s sosedi, kot pastir pa zaupani čredi dal svetel zgled svetniškega življenja.
Menda te je nekoč, ko si se v viteški bojni opravi – in ne pozabimo: star krepkih osemdeset let – boril za tuzemske meje, presenetila praznična maša, in si si škofovske insignije in mašni plašč oblekel kar čez oklep in utrdil še meje Božjega kraljestva. Priznam, da me je ta podatek nekoliko zbodel. Neprijetno. Kot mi je zoprno, če si danes duhovnik med mašo daje opraviti s telefonom ali kako drugo posvetnostjo.
A ti že veš! Tako rečem tudi danes, ko gledam že omenjene neprijetnosti: Že ve. Morda je pa res nujno!
Ljubi moj sveti Bertrand. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo modro razločevali med svetnim in svetim. In da bomo pod obleko tega sveta vedno pripravljeni vitezi v božji bojni opremi.
Gregor
PRISLUHNI
