Ljubi moj sveti Avguštin!
S teboj bi človek – no, vsaj jaz – moral v rokavicah.
Ne le zato, ker si tako velik in znamenit svetnik, o katerem se – upam – ne govori zgolj pri verouku, ampak tudi uči v šolah. Vsaj v mojih učnih letih se je, pa čeprav sem obiskoval šole še v prejšnji državi, v kateri se je vse kar je dišalo po Cerkvi in Bogu, če ne preganjalo, pa zamolčalo. Ali pa se je dotični temi izognilo v velikem loku, kot kakšni kužni nalezljivi bolezni.
In so ideologi in pedagogi tedanjega časa imeli zelo prav, ko so Boga in vero obravnavali kot nekaj nalezljivega. Prava, živa vera, ki izpričuje resničnega, pravega in živega Boga je nalezljiva … kar si – hvala Bogu – izkusil tudi sam, ljubi sveti Avguštin, ko si prek poslušanja pridig svetega Ambrozija podlegel Kristusu.
A da razložim misel, zakaj se moram – poleg tega, da si velik in znamenit – s teboj orokavičeno pogovarjati. Pod tvoj neposreden patronat spada tudi moj tast, za katerega sicer le na občini ali pri zdravniku slišiš, da mu je ime Avguštin, drugače pa mu vsi po vrsti rečejo Gustl. Ata Gustl te je, ljubi sveti Avguštin, kar se zemeljskih let tiče že krepko potolkel. Ti si jih dočakal šestinosemdeset, on pa si je naložil že deveti križ. Resda ni tako načitane sorte, kot si bil ti, a iz njega veje pristna življenjska modrost, njegove pridige pa so – v to sem prepričan – daljše od tvojih in Ambrozijevih.
Tvoje življenje, ki si ga opisal v »Izpovedih«, se bere malodane kot pustolovski roman. Precej tega si doživel in preživel, precej premlel in doumel … a ne zameri, ljubi moj sveti Avguštin: ko tast po nedeljskem kosilu pri katerem je spil kozarec vina, sede v svoj fotelj, da počaka še kavo, in začne obujati spomine, se včasih – če je pri volji in predvsem, če je Sveti Duh dobre volje – izpove takih reči, da človek ne ve ali bi se smejal ali jokal ali kar oboje hkrati.
Bog po čudnih in čudovitih poteh vodi in priteguje ljudi k sebi. Nekateri zaslovijo po vsem svetu in za vso zgodovino in so kot zvezde stalnice, drugi slovijo bolj lokalno, za svoje bližnje, in nam razsvetlijo naš čas, kot zvezdni utrinek, ki posveti v poletno noč. Ko se svete duše srečajo v večnosti, ni razlike, se mi zdi. In ni važno ali si bil Avguštin ali Gustl. Da si le bil in ostal Božji.
Ljubi sveti Avguštin. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo čim prej in ne pozno, kot ti, spoznali Ljubezen.
Gregor
PRISLUHNI
