Moj preljubi sveti Gvido!

Naj me koklja brcne, če sem v življenju srečal kakega Gvida, poznam pa kar nekaj Vid in Vidov, in me leksikon imen pouči, da je to eno in isto. Hočem reči: eno in isto je imenovati se Gvido in Vid ali – predvidevam – Gvida in Vida. 

Me pa sodobna in tako zvana napredna družba v kateri danes živimo prepričuje tudi, da je biti Vid ali Vida eno in isto. Oziroma še huje: vseeno. In še huje: danes to, jutri pa drugo!

Dvomim, da si se ti, ki si živel na prelomu iz prvega v drugo tisočletje, ubadal s takimi vprašanji. Ali pač? Premalo poznam zgodovino in antropologijo, a nepismeni, kot ste večinoma bili v tistih časih, niste zapisali in zabeležili čisto vsake neumnosti, ki vam je padla na pamet, kot to počnemo danes, ko naša družbena omrežja, kot jim rečemo, pokajo po šivih od vseh zapisanih, poslikanih in objavljenih bedastoč, ki nam – ne morem reči: padejo na pamet, ker je te pameti bore malo – pa nam jih zato vse bolj zapovedujejo družbene norme … ki so vse bolj ne normalne!

Bojda si izšel iz revne družine in si moral delati noč in dan, da si lahko preživel, ker pa si hkrati hotel noč in dan častiti Boga, so na pomoč priskočili angeli in namesto tebe opravljali dela, na primer – orali. Tako si imel dovolj časa ne le za molitev, temveč si lahko celo prevzel službo ministranta in mežnarja v bližnji cerkvi.

Ker ti kot zagrizenemu samcu – mimogrede naj povem, da si seveda zavetnik samskih – ni bilo treba skrbeti za družino, se je iz dveh služb kmalu nabralo toliko zaslužka, da si ga lahko investiral. Ker ti kot zagrizenemu samcu ni stala ob strani boljša in preudarnejša polovica, si sledil nespametnemu nasvetu in slabo naložil svoj trdo prislužen denar. Bankrot si sprejel kot božjo kazen za pohlep in se za pokoro odpravil na romanje v Rim, nato pa še naprej v Jeruzalem, kjer si celo postal turistični vodič številnim romarjem, ki so že takrat obiskovali svete kraje. Službo si vestno opravljal sedem let, potem pa si menda začutil, da se bliža konec in si se vrnil domov umret.

Kar priznam, da me čudi. Takole površno razmišljujočemu se mi namreč zdi, da je iz Jeruzalema, ki ga je s svojo zemeljsko prisotnostjo počastil sam Božji Sin, vodi nekolikanj krajša pot do nebes, kot s kateregakoli drugega konca naše zemeljske krogle. A domotožje je močna sila, ki se lahko kosa celo s hrepenenjem po nebesih in tako si se vrnil umret v rojstni kraj, da te še danes vesoljna Cerkev časti kot »ubožca iz Anderlechta«!

Ljubi sveti Gvido, zavetnik samcev, popotnikov, romarjev in mežnarjev! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

PRISLUHNI