Ljubi moji sveti Januarij in tovariši!
Najprej iz bontona, prijaznosti in fair playa naštejmo še tovariše, to so: Sozij, Fest, Prokul, Deziderij, Akucij in Evtih, potem pa se lahko zaustavimo pri nenavadnem dejstvu, da nekdo, ki se imenuje Januarij, goduje septembra.
A tako zelo nenavadno spet ni, saj mnoge Maje, Julije in Avgusti tudi ne praznujejo v imenu omenjenih mesecih.
Vsekakor je bolj nenavaden »čudež svetega Januarija«, ki se godi trikrat na leto, preden pa odkrijem kaj se godi in kdaj se godi, je treba povedati zakaj se godi.
Torej: Ti, sveti Januarij, si bil škof v Beneventu, mestu severovzhodno od Neaplja. V času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov so zaprli tvoje zgoraj naštete tovariše, ti pa si našel način, da si jih skrivaj obiskoval v ječi in jih hrabril. Nobena reč ne more dolgo ostati prikrita, še posebej ne reč, ki jo nadzirata vojska in policija. Ujeli in zaprli so tudi tebe. Ker se seveda nisi hotel odreči pravi veri, so te mučili – menda so te vrgli v razbeljeno peč, pa si prišel ven nepoškodovan, te dali na natezalnico, spustili nadte zveri, ki ti niso storile nič žalega – na koncu pa so vas vse skupaj, tebe, ljubi moj sveti Januarij in vse tvoje tovariše, obglavili.
In zdaj: menda se je našla neka pobožna ženska, Evzebija, ki je, ko je med obglavljanjem špricala kri na vse strani, nekaj te krvi shranila v dve steklenički, ki so ju nato položili v tvoj grob. Ti dve steklenički krvi, ki se je skozi stoletja seveda strdila, hranijo še danes. A trikrat na leto se ta strjena svetniška kri za nekaj časa spet utekočini: 19. septembra, na dan tvoje smrti, ter 1. maja in 16. decembra, ko so tvoje ostanke selili iz ene cerkve v drugo.
Zakaj se to godi in zakaj se to godi vedno na te tri dneve v letu, znanost seveda nima odgovora, kot še na marsikaj drugega ne, kar nas vznemirja in si nato na to odgovarjamo z vero. In upanjem. In ljubeznijo. S tem trojim. Med katerimi pa je, vsaj tako se trudimo živeti, ljubezen največja.
Ti, ljubi moj sveti Januarij, si je premogel v zadostni meri, da si premagal strah in v stiski, kljub nevarnosti, ki se je izkazala za usodno, obiskoval svoje prijatelje.
Iz strahu, pravimo, nam ledeni kri. In vsakič, ko je ledenela prebivalcem Neaplja, največkrat zaradi izbruha bližnjega vulkana, ali pa zaradi kuge in vojske, so se po pomoč in priprošnjo zatekli k tebi. In si pomagal … kot nekdaj tovarišem.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
