Ljubi moj sveti Sergij Radoneški!
Ko pomislim na puščavo, se mi pred očmi prikažejo slike peščenih sipin in žgočega sonca in ko poslušam pridige o puščavskih očetih oziroma puščavnikih, si predstavljam sivolase starce, ožgane kože, oblečene v lahke, preperele cunjice.
Pa vendar se pobožnim dušam, ki Boga iščejo v samoti, ta ne odkriva zgolj na pesku. Lahko bi rekli, da je iskanje Boga kot tenis, ki se igra na pesku, travi, betonu in plastični podlagi. Bog je prisoten povsod in se je pripravljen razodeti kjerkoli.
Pa vendar se vsakič, ko naletim na stavek, da je »sredi gozda bival puščavnik« sam pri sebi nasmehnem, saj si predstavljam že prej omenjenega polgolega starca sredi temnega gozda. Bi bilo bolj primerno torej reči »goščavnik«? Morda. A puščava vendarle ne označuje le peska in sonca, ampak predvsem pust in odmaknjen kraj. In Bog ve, da je zmeraj več puščave tudi med betonom in plastiko.
Ti, ljubi moj sveti Sergij Radoneški, si eden teh goščavnikov, ki si svojo puščavo, samoto in Boga iskal in našel sredi gozda, le sedemdeset kilometrov stran od zasnežene Moskve. S seboj si najprej povabil in zvabil svojega brata Štefana, ki pa ni prav dolgo zdržal samote in se je vrnil v svoj moskovski samostan. Ti pa tudi nisi prav dolgo ostal sam, saj takole dan hoda od glavnega ruskega mesta res ne moreš računati na kako strašno samoto, pa čeprav se zavlečeš v gozd. Kmalu so se ti pridružili Bogoiskalci in naključni sprehajalci in ob tvoji postavili še dvanajst kolib. In cerkev. Znamenito cerkev Svete Trojice. No, če sem natančen, sta cerkev postavila že z bratom.
Katoliški življenjepisci so bolj skopi s podatki, pravoslavni pa tvoje življenje ovijajo v cel kup legend, za katere se dostikrat zdi, da malo pretiravajo. Pa vendarle: Kaj pa če je vse res?
Kaj pa če je res, da si med liturgijo trikrat glasno zajokal, ko si bil še v materinem telesu, da je slišala in se prestrašila vsa cerkev?
Kaj pa če je res, da si s postom začel že kot dojenček in se nisi pustil dojiti ob sredah in petkih?
Kaj pa če je res, da se nisi zmogel naučiti brati, potem pa te je obhajal skrivnostni popotni menih in so se ti odprle črke in predvsem Beseda?
In tako naprej in tako naprej …
Naj bo res ali ne, ljubi moj sveti Sergij Radoneški, dejstvo je, da si eden redkih svetnikov, ki jih po razkolu častita tako Vzhodna kot Zahodna Cerkev.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
