Ljuba moja sveta Jeanne Èmilie de Villeneuve!
Včasih se sprašujem, kako deluje nebeška birokracija.
Ali je nekdo, ki je sveto živel, daroval svoje življenje v ljubezni do Boga in bližnjega ali celo pretrpel mučeništvo, takoj sprejet v tako imenovano »občestvo svetnikov«, ali mora počakati, da se odvrti tudi kolesje Cerkvene birokracije in se mu vrata v nebeški VIP klub odprejo šele – ko ga, opremljenega s vsemi potrebnimi potrdili o čudežih in po opravljenih in po kadilu dišečih ceremonijah, papež slovesno razglasi s svojega balkona?
Naj bo, kakorkoli že, verjamem, da čakalne vrste na »oni strani« niso tak problem, kot se nam zdi, saj je že Psalmist zapisal. Da je »en dan v Božjih dvorih, boljši kakor tisoč drugih« (Ps 84,11), kar je Einstein nekoliko nerodno prevedel v to, da je čas relativen.
Ves ta uvod le zato, ker si ti, ljuba moja sveta Jeanne Èmilie, še – kako naj rečem – topla svetnica, še čisto sveža, in v onostranstvu še vedno dišiš po zemeljskem kadilu iz že prej omenjenih slavnostnih ceremonij, kajti Cerkvena birokracija je s postopki zaključila šele v letu 2015.
Rojeno v začetku 19. stoletja, te je po materini smrti vleklo k usmiljenkam in v misijone, vendar si se uklonila očetovi volji in mu pomagala urejati tosvetne posle. Želja po misijonih pa ni zamrla, le da si svoje poslanstvo in usmiljenja potrebne našla bliže, kot si si mislila. Leta 1836 si tako še z dvema prijateljicama in z blagoslovom lokalnega škofa ustanovila Kongregacijo sester Marijinega brezmadežnega spočetja z vodilom: »Iti tja, kamor nas kličejo najbolj ubogi.«
Sestre so tako skrbele za reveže, brezdomce, zapornike in prostitutke.
Tvoje prav nič birokratsko srce se je z ljubeznijo odzivalo na klice pomoči. Industrijska revolucija je sicer prinesla napredek, a kot pač vsaka revolucija za seboj puščala ruševine. Novo izumljena in v tek pognana mašinerija se na svoji poti v lepšo prihodnost ni ozirala ne kod vozi ne preko koga vozi, ti, ljuba sveta Jeanne Èmilie in tvoje sestre pa ste se soočale s posledicami tega razdejanja v življenjih posameznikov, družin in širše skupnosti.
Zaradi barve vaših redovnih oblek, so vas ljudje klicali kar »modre sestre«, in prav modrosti – da o ljubezni in usmiljenju niti ne govorim – nam tudi danes dostikrat manjka, ko je govora o napredku. Ko delo – beri: dobiček – postane pomembnejši od človeka, veš, da smo se zopet znašli v gradnji Babilonskega stolpa. Kakšen pa je bil njegov konec pa nam je tudi znano.
Ljuba moja sveta Jeanne Èmilie de Villeneuve! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas … da nas sreča pamet.
Gregor
PRISLUHNI
