Ljuba moja sveta Monika!

Kdo ne pozna tvoje zgodbe o silni materinski ljubezni? Opevajo jo številni pridigarji skozi stoletja in opeva jo ne nazadnje tudi tvoj sin sveti Avguštin, čigar spreobrnjenje si izmolila in izprosila od Boga!

Več kot trideset let je trajala molitev, in res je to dolga doba ob kateri vsak, še tako zavzet molivec, kar malo zavzdihne. A ne zameri, ljuba moja sveta Monika, če pripomnim: za starše je to mačji kašelj! 

In s tem ne mislim reči, da starši med molitvijo kašljamo kot mačke, ampak da starši pač molimo za svoje otroke vse svoje življenje. In vse njihovo življenje, če me razumeš. In brez dvoma me, saj sem prepričan, da potem, ko si se preselila v nebesa, nisi nehala moliti za svojega Avguština, le smisel in vsebina molitve se je verjetno malo spremenila in preoblikovala.

In četudi kdo od staršev trdi in misli, da Boga ni in zato pač ne moli, še vedno svojemu otroku želi vse dobro in ga vse življenje spremlja, podpira in mu pomaga … lahko tudi zgolj v mislih, če so morda kakšne hude besede preprečile ljubezniva dajanja ali huda dejanja utišala ljubeznive besede.

Se mi pa ob tej tvoji zgodbi, ljuba moja sveta Monika, postavlja dvoje zanimivih in šaljivih podvprašanj, ki si jih – vsaj ne da bi jaz vedel in za to slišal – ni zastavil nobeden od pridigarjev, ki sem jih slišal razpredati o tvoji ljubezni in dolgoletni molitvi. In če si pridigar teh vprašanj ni zastavil, potem je jasno, da nanje ni odgovoril. Pa bom poskusil jaz.

Torej …
Prvič: kot rečeno, vsi občudujemo tvojo ljubezen in vztrajnost v prošnji, jaz pa rahlo zlobno – in prosim verjemi ljuba sveta Monika, da šaljivo – pripominjam, da če bi sina dobro vzgojila, ne bi bilo treba moliti za njegovo spreobrnjenje! A tako je pač določil Bog, ki v svoji duhovitosti marsikaj dopusti: enim v preizkušnjo, drugim v zgled.

Drugič: tudi tvoj sin, sveti Avguštin, ti je po spreobrnjenju pel hvalnice, nisem pa tako zelo prepričan, da mu pred tem, ko je še živel kot zblojen lump, tvoja ljubezen ni šla na živce in mu je bila prej nadležna, kot kaj drugega. Iz prve roke ti lahko povem, da zna materinska ljubezen – sploh v turbulentnih pubertetnih časih – tudi presedati in dušiti, in da jo znamo prav oceniti in centi, šele »post festum«! Vsaj kot oče zdaj dostikrat doživljam, da se moji ljubeznivi starševski vzgibi odbijajo od otroških ušes in src, kot žoga od stene.

Ljuba moja sveta Monika! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na naše družine, da ne bo za uslišanje vsake mile prošnje potrebnih trideset let.

Gregor

 

PRISLUHNI