Ljubi moj sveti Maksimilijan Celjski!
Priznam, da pravzaprav ne vem, kaj naj ti sploh pišem, ti pa obljubljam, da se bom potrudil, ne le maksimalno, temveč maksimilijalno … saj je tvoje ime zanimiva kombinacija dveh latinskih besed: »maximus«, ki pomeni »zelo velik, največji« in »aemilianus«, ki pomeni »posnemovalec, tekmec v ljubezni«.
Tako ti torej obljubljam, ljubi moj sveti Maksimilijan, da se bom tegale pisanja lotil s kar največ ljubezni. Z veliko ljubezni. Z največ ljubezni, kar je premorem. Da bom kar tekmoval, da bom čim bolj ljubezniv.
In ne, tole ni prazno napihovanje in besedičenje, temveč povsem stvaren napotek za naše vsakdanje in vsakodnevno življenje. Da bi se vsega, kar se lotevamo, lotili s čim več ljubezni … z največ ljubezni, kar je premoremo. Da bi kar tekmovali med seboj, da bi vse, kar nam pride na pot in naproti, sprejeli in sprejemali z ljubeznijo. Da bi s tem posnemali tebe, ljubi sveti Maks … in seveda Kristusa.
In da ne bo nobenega dvoma v pravilnost in upravičenost teh besed, naj citiram še svetega Pavla, ki pravi: »Najsi torej jeste ali pijete, ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo!« (1 Kor 10, 31). In pustimo pri strani teološki premislek, kaj »Božja slava« sploh je, ampak povejmo, da se Bogu slave ne daje zgolj z besedo, temveč predvsem v dejanjih. V ljubezni.
Tisto Pavlovo misel, o tekmovalcih na tekališču, pa tudi poznate (1 Kor 9, 24), zatorej le tecimo v Božjo slavo in v Božji slavi, da prejmemo neminljiv venec.
Ti, ljubi in sveti Maksimilijan si svojega že prejel in verjetno se lepo poda k mučeniški palmi, ki si si jo tudi prislužil. Oziroma, kot bi bilo lepše in pravilneje reči: priljubil.
Tvoja življenjska zgodba je, kot pri mnogih tvojih svetniških kolegih, zavita v pisan plašč legend … ali pa smo iz teh zgodb naredili legende samo zato, ker jim je težko slediti. A formula je čisto preprosta in svetovana od Jezusa v evangelijih: Razdati, kar imaš in izgubiti tisto, kar ti ostane – življenje – za Boga!
Ljubi sveti Maksimilijan Celjski, tebi je to maksimalno in maksimilijalno uspelo. Lepo, da si hodil po naših krajih, saj so tu svetniki bolj redko posejani … oziroma, če sem čisto iskren: v naših krajih so svetniki na gosto posejani … a res zgolj posejani … po jamah, luknjah in grapah. Ko bi rasle palme mučeništva, bi se tega ne dalo zatajiti … kot se taji … še zdaj … po toliko letih.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!
Gregor
PRISLUHNI
