Dragi sveti Jozafat Kunčevič!
Priznam, da te prav nič ne poznam… in da me tvoje ime ni prav nič »svetniško« pobožalo, ampak me je asociiralo na dramskega junaka iz že kakšne balkanske komedije, ki jo je spisal Nušić, ali pa – oh, kaj pa vem – Kovačević, ali že kdo od tistih, ki so nas v starih časih znali nasmejati.
Potem pa sem odprl Knjigo svetnikov in ugotovil, da si tudi ti živel v starih časih, da ne ti stari časi ne tvoje življenje niso bili prav nič komični (čeprav krepko dramski), da pa si svoje življenje zaključil prav po balkansko … In naj mi oprostijo ljudje, ki živijo ali prihajajo z omenjenega področja, a zgodovina dogodkov in reka krvi, ki jo je popila balkanska prst, mi pač dajejo prav.
Torej: Živel si na prelomu iz 16. v 17. stoletje, ne na Balkanu, ampak v Ukrajini, ki je bila tedaj pod poljsko oblastjo, po rodu Belorus, vzgojen v pravoslavni veri si prestopil h katolikom, postal menih, kasneje škof. Tako sem prebral v knjigi, ki opisuje spore med Cerkvami, ki vse častijo istega in enega Boga, in so vse trdno prepričane, da ga častijo na edini pravi način in da se posledično ta Isti in Edini Bog – ki je mimogrede Bog ljubezni – strašno jezi na te, ki tega ne počnejo prav, ter jih pokonča z ognjem in mečem. In ker se Isti in Edini Bog ne oglasi, hočem reči: ker nikogar ne pokonča z ognjem in mečem, v njegovem imenu to storijo goreči privrženci različnih Cerkva Istega in Edinega Boga. Ki je – mimogrede – Bog ljubezni.
Ti, Jozafat, si si zelo prizadeval za edinost med verujočimi in neverujočimi, za edinost med sorodno in podobno verujočimi in si svoja prizadevanja zalil s krvjo … mučeniško prelito … ko so te – kot rečeno: prav po balkansko – pokončali s sekirami in meči.
In če se nam morda to zdi kruto … in necivilizirano … mračnjaško srednjeveško … s sodobnega civilizirano napredno izobraženega stališča morda celo smešno … samo pomislite – sploh vi, ki grejete klopi katerekoli Cerkve, ki časti Istega in Edinega Boga – kako gledate na svoje brate in sestre. Kako planete »v mislih, besedah in (žal tudi) dejanju nad tiste,
ki se križajo drugače kot vi … premalo pobožno, kot bi bilo prav …
ki ne pokleknejo ali pa klečijo drugače… predvsem pa premalo pobožno, kot bi bilo prav …
ki mižijo, se trkajo po prsih, dvigujejo ali sklepajo roke v molitev … premalo pobožno, kot bi bilo prav …
ki dvignejo roke za prejem obhajila previsoko ali prenizko … predvsem pa premalo pobožno, kot bi bilo prav …
oziroma: da sploh stegujejo roke k obhajilu … medtem, ko vi le stegujete jezik … premalo pobožno, kot je prav …
Dragi moj sveti Jozafat Kunčevič … če pomislim na vse to, se mi zdi da si zaman po balkansko prelil svojo belorusko kri po ukrajinskih tleh pod poljsko oblastjo … na tej preljubi božji zemljici.
Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in razlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
