Ljuba moja sveta Barbara!
Ko brskam po spominu, moram reči, da sem se v življenju od vseh ženskih imen, največkrat srečal prav s tvojim. No, srečeval sem se seveda z damami, ki so nosile tvoje ime. In priznati moram, da so bile (in so kakopak še) vse po vrsti nadvse zanimive osebe. Posebne. Ne vse in ne vedno zgolj v prijaznem pomenu te besede. A prav za nobeno od njih bi ne mogel reči, da je bila navadna in povprečna ali da je bila navadna in povprečna njena življenjska zgodba, saj sicer bi mi ne ostale v spominu.
In že bežen pogled na moj telefonski imenik izda, da sem z veliko večino teh Barbar še vedno v stiku. Vsaj v toliko bežnem, kot je bežen pogled. Nekaterim od njih pa lahko – kar si štejem v čast – rečem celo: prijateljice.
Navadna in povprečna pa vsekakor nisi bila ti, moja ljuba in sveta prijateljica.
Zaradi tvoje izredne lepote te je oče zaprl v stolp. Zveni malo pravljično … in prav res ob tem podatku človek nehote pomisli na pravljico o Motovilki … ali Zlatolaski … odvisno katero knjigo človek vzame v roke. Saj tudi pravljice niso nedotakljive in so podvržene popravkom, različnim pogledom in interpretacijam: tudi Motovilka, ki je ime seveda dobila po motovilcu, ima dolge zlate lase, s pomočjo katerih se da splezati v njen stolp brez vrat, a jasno je, da bo dekle, ki se imenuje Zlatolaska hitreje privabila kakšnega princa ali celo več njih.
Ne le zaradi takih »princev«, še veliko bolj zaradi Nebeškega Princa, ki je trkal na tvoje srce, te je oče zaprl v stolp, ki je sicer imel vrata, a premogel le dvoje oken. Ti pa si, ljuba moja sveta Barbara, ukazala napraviti še tretje okno, da bi »skozi tri okna k tebi prihajala milost Troedinega Boga«! Oče je ravnal še huje kot čarovnica v pravljici o zlatolasi Motovilki. Ker si zavrnila poroko s poganskim princem in ker se nisi hotela odreči Nebeškemu, te je oče dal zapreti, mučiti, na koncu pa ti je sam lastnoročno odsekal glavo. In kot je zapisano, ga je takoj zatem nato ubila strela z neba. Kot v pravljici, bi lahko rekli.
A življenje je včasih bolj pravljično kot izmišljene zgodbe. In ko rečem »pravljično«, seveda mislim kruto.
Ob omembi tvojega imena, ljuba moja sveta Barbara, v naši deželi zatrepeče srce vsakemu, ki ga ima, kajti po tebi je imenovan tudi, zdaj že znameniti, predvsem pa žalostni »Barbarin rov«. Nič kriva, si kot zavetnica rudarjev, postala vratarica ene najbolj pretresljivih zgodb v naši zgodovini, za katero bi si najrajši želeli, da bi bila pravljica, pa je žal vse res.
»Za desetimi gorami in desetimi vodami …« dostikrat slišimo v pravljicah, nekdo pa si je mislil: »Za desetimi zidovi …«. Pravzaprav je za vsak primer postavil še enajsti zid … da bi ostalo na vekomaj skrito. Zgodovina ni pravljica, pa čeprav nekateri diplomirani in doktorirani zgodovinarji pripovedujejo pravljice. Nam pa pravljice dostikrat izpričujejo zgodovinsko dejstvo: da pravica zmaga. Da resnice ne zaustavi ne stolp ne zid, ne kamen ne prst. Resnica vedno najde pot do življenja.
Ljuba moja sveta Barbara! Pomagaj nam, da bomo zvesto sledili Njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!
Gregor
PRISLUHNI
