Ljubi moj sveti Janez od Križa!

V svoji človeški omejenosti mislimo, da Bog tistega, ki ga ljubi, obdari s sposobnostjo in talenti, da ga Bog v svoji milosti z blagoslovi spremeni v neke vrste »supermana«, ki potem samo še osvaja bitke in tekme do nebes. In je po svoje to seveda tudi res … le da se talenti, blagoslovi in milosti lahko precej razlikujejo od naših pričakovanj. Pozabljamo, da sta lahko na primer tudi nerodnost in nespretnost talent, božji dar.

Ko bi bil ti, moj ljubi sveti Janez, spreten, bi morda postal tesar. Pa nisi. Ker si bil neroda.
Lahko bi postal krojač. Pa nisi. Ker si bil neroda.
Lahko bi postal rezbar. Pa tudi ni šlo. Ker si bil neroda.
Postal si bolniški strežnik. Dober in spoštovan. Ker si bil dober do bolnikov, ker si do njih pristopal s spoštovanjem, ker si jih, preprosto rečeno – ljubil.
Lahko bi ostal bolniški strežnik. Pa nisi. Lahko bi postal bolniški kaplan. Pa nisi. Bog te je hotel drugje.

Vstopil si v karmeličanski red, ki je, kolikor je meni poznano, eden najstrožjih redov. A tebi ni bilo zadosti strogo. In si se lotil prenove reda. Kar pa ni šlo zlahka. Zadnjica, ki se navadi na mehkó in topló, bo težko šla nazaj na trdó in mrzló … pa četudi gre za posvečeno zadnjico.

Borba je šla tako daleč, da so te bratje, ki so se upirali reformi ugrabili zaprli in mučili. Temu zunanjemu trpljenju, pa se je pridružilo še notranje, saj je tudi Bog utihnil, kar si opisal v pesnitvi »Temna noč duše«. 

Trpljenje je nujna sestavina tako za umetnika kot svetnika. Ti si združil oboje, ko si se vzpenjal na goro Karmel.

Umrl si mlad, še ne petdesetleten, izčrpan od trpljenja … od ljubezni.
»Popolna ljubezen do Boga naredi smrt prijetno in daje okušati največje radosti,« si zapisal. 

Ljubi moj sveti Janez od Križa, priznam da bi prej sprejel ugodje kot trpljenje, mehkó in topló prej kot trdó in mrzló … in le upam lahko, da ne bo nekoč nekdo o meni zapisal: »Lahko bi postal svetnik. Pa ni. Ker je bil neroda.«

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

PRISLUHNI