Ljuba moja sveta Frančiška Cabrini!
Jezus v eni od svojih prilik o nebeškem kraljestvu spregovori o gorčičnem zrnu, »ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen, ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.« (glej Mt 13, 31-32)
Nekolikanj poetična in morda komu celo nerazumljiva prilika, ki pa v tvojem primeru, ljuba moja sveta Frančiška Cabrini, dobi čisto stvarno in jasno podobo.
Rodila si se sredi 19. stoletja v Lombardiji, kot petnajsti otrok v kmečki družini. Bila si kot gorčično zrno: tako drobna in šibka, da te, ko si se odzvala Božjemu klicu, ni hotel sprejeti noben samostan, čeprav si si to silno želela in hotela celo v misijone. Po spletu okoliščin ti je lokalni škof zaupal vodenje sirotišnice, in tako si vendarle oblekla redovno obleko, skupnost uspešno vodila in širila, ter odprla še nekaj samostanov, učiteljišč in sirotišnic. In še vedno te je vleklo v misijone, kamor te je sam papež, navdušen nad tvojim delom, tudi poslal. A ne na Kitajsko, kamor si si želela, temveč v Ameriko, med italijanske izseljence.
Kolumb je res odkril Ameriko, a resnično jo je osvojil šele s teboj, ki si po vseh Združenih državah ustanavljala bolnišnice in jih imenovala po znamenitem pomorščaku, ki je v svojem življenju štirikrat preplul Atlantik, ti, ljuba moja sveta Frančiška, pa kar tridesetkrat. In vsakič si s seboj pripeljala še več sester, da so skrbele za šole, sirotišnice, bolnišnice in seveda samostane, šle so tudi med rudarje v jame in k zapornikom.
»Delajmo, delajmo,« si govorila, »spočile se bomo v večnosti!«
V svojem življenju si tako ustanovila 67 redovnih hiš, in na dan, ko je tvoje telo podleglo naporom, je bilo v teh samostanih 1500 redovnic, ki so skrbele za 5000 sirot in 100 000 bolnikov. Impresivne številke tudi za Američane, ki imajo tako radi rekorde. In ob tem še – mimogrede – da si prva državljanka Združenih držav, razglašena za svetnico in zavetnico izseljencev.
Bolj kot zapis v Guinnesovo knjigo rekordov, ti privoščim kozarec mrzlega Guinnesa, da ga spiješ v nebeškem miru v večnosti, kjer si zdaj lahko končno spočiješ.
Ljuba moja sveta Frančiška Cabrini. Prav res si kot gorčično zrno, iz katerega je zraslo mogočno drevo, ki je dajalo in še daje senco in prostor za »ptičke brez gnezda«, kot je sirote imenoval moj ljubi pisec Milčinski. Zgled, kako čisto stvarno in otipljivo raste nebeško kraljestvo že tu na zemlji.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
