Ljubi moj sveti Janez Evangelist!
Prav nič nenavadno ni, da najmlajši član družine, benjaminček in postružek, velja za scrkljančka. Za tistega torej, ki ga imata starša najraje. In običajno se ta scrkljanček, benjaminček in postružek tega naziva brani ter trdi, da to ni res, ali celo, da ga nihče ne mara!
Zato moraš priznati, da je nekoliko nenavadno, da si se ti sam razglasil za »božjega scrkljančka«, ko si – resda v tretji osebi – o sebi pisal kot o »učencu, ki ga je Jezus ljubil«!
Običajno ostali sorojenci dotičnemu sckrljancu – malo za šalo in še večkrat za res – ta naziv neprestano mečejo pod nos. Z leti, ali pa zaradi nezadovoljstva z oporoko, lahko pride tudi do metanja polen pod noge. V »žaru borbe«, ko se stvari še dodatno zapletejo in pomešajo, pa lahko celo pride do metanja polen v nos!
Sprašujem se, je bilo kaj izpadov ljubosumja med apostoli, ki – to je treba povedati – res niste bili družina, pa vendar med seboj kar dosti požlahtani, predvsem pa v božji ljubezni bratje in sinovi enega Očeta? V Evangelijih so sicer nekajkrat zabeležena trenja med vami, a nič hujšega in pohujšljivega. In tudi jaz se, da ne bo pomote, prav nič ne pohujšujem, še manj zgražam, saj sem tudi sam benjaminček in postružek, in še zdaj, v letih, ko sem že zdavnaj sprejel in pogostil Abrahama, kdaj pa kdaj slišim, da sem scrkljan!
Bil si eden prvih, ki ste krenili za Odrešenikom, in kot si zapisal, si ga celo obiskal na njegovem domu (Jn 1, 39), čeprav vsi po vrsti mislimo, da Jezus nima doma, ko je pa še sam rekel, da »nima kamor bi glavo naslonil« (Mt 8, 2). Si se pa zato ti pri zadnji večerji »sklonil k Jezusovim prsim« (Jn 13, 25) in sklepam, da si se malo »naslonil«, vsaj jaz bi se, in se mi zdi, da si lahko slišal kako Jezusu bije srce! To pa je crkljanje, da se reče!
In čeprav me v vsaki nadlogi tolažijo s stavkom, da »Bog tepe tistega, ki ga ljubi«, si se od celotne apostolske družine edino ti izognil mučeniški smrti ter dočakal visoko starost. Ne bom trdil, da nisi trpel ali da ti je bilo prihranjeno vse hudo, a priznati moraš, da te je tudi s tem nebeški Oče malo pocrkljal!
Precej po svoje oziroma drugače kot ostali trije evangelisti si popisal življenje ljubega Učenika. Kot si ga pač ti sam doživel, čutil in ljubil … Precej drugače od svojih apostolskih kolegov … In tudi jaz pišem, doživljam in čutim po svoje tako Kristusa, kot tebe in ne nazadnje ves svet, ki se suče mimo mene … Precej drugače kot moji bratje in sestre … Še posebej posvečeni bratje in sestre. S svetlimi izjemami, seveda!
Ne vem, če so tebe apostoli kaj postrani gledali, jaz čutim poglede, in vsake toliko me useka in zaboli kakšna beseda. A tako pač je! Saj tudi Kristus na veliki petek ni šel malo na špancir!
Skušam – po svetopisemsko – biti vsem vse, a na koncu koncev se zdi, da nisem nikomur nič. Oziroma vsem v napoto!
Bog se me usmili. Prav res in čisto dobesedno.
In ko sem ravno omenil veliki petek … Ljubljeni ti je v varstvo izročil svojo Mater. Da bi zanjo poskrbel ali da bi ona poskrbela zate? O tem se bomo scrkljančki pogovarjali ko se snidemo!
Ljubi moj sveti Janez Evangelist! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!
Gregor
PRISLUHNI
