Torek, 20. februar
»Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani zaradi svoje gostobesednosti. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče vé, česa potrebujete, še preden ga prosite.«
(Mt 6, 7 – 8)
Ko se po kosilu ali zvečer zleknem na fotelj kjer običajno berem, še večkrat pa gledam televizijo, neredko na bližnji kavč prisede kateri od mojih mladičev. Nisem naiven. Dobro vem, da ni prisedel zaradi družbe ampak želi nekaj od mene: včasih bi na potep, včasih na randi, včasih bi kak evro … vedno je kaj. No, roko na srce: včasih se kdo – običajno najmlajši – res pride le pocrkljat. Če sem tečen – in to sem dostikrat – pustim mulca … čakam … gledam ga, kako se malo muči … kako zbira pogum … Priznam, včasih nalašč vstanem in odidem iz sobe, ravno takrat, ko je že zajel sapo … Včasih to storim zaradi heca, včasih iz slabe volje – kakor je!
Včasih pa – ko sem dobre volje ali pa ker se mi ne da in nimam časa – mu pridem na proti, revčku, ga pobaram kaj bi rad in mu tako skrajšam muke. Naporen oče sem, priznam.
A naš Nebeški Oče ve kaj potrebujemo, bolje od nas in še preden ga prosimo. Še preden sploh karkoli rečemo. Še preden prisedemo, torej.
In kdaj ste, če smem vprašati, nazadnje prisedli na božji kavč, zgolj zaradi družbe. Samo tako … da bi se malo pocrkljali? Sploh ste kdaj?