Ljubi moj sveti Osvald!
Lahko bi te seveda pozdravil še bolj po domače in ti morda rekel kar Ožbolt!
Pa si bil vendarle škof in s škofi na žalost ni dobro biti preveč domač.
Prvič: ker bi dotičnemu škofu s svojo domačnostjo, predvsem pa znanstvom lahko škodil na časti in ugledu, bil morda celo vzrok za pohujšanje in zgražanje, češ: »Glejte no, s kom se škof pajdaši!«, pa čeprav so tudi samega Božjega Sina obtožili druženja s cestninarji in grešniki in bi potemtakem sleherni škof smel ali morda kar moral sesti za mojo mizo, pa če sem še tak kujon;
in drugič: ker je sleherni človek, pa če je še tako pobožen mož … ali ženska – a ta trenutek beseda vendarle teče o škofih in tako daleč v naši Cerkvi pa še nismo, da bi škofovanje prepustili škofinjam – … v nevarnosti, da se mu škofovska palica v roki spremeni v žezlo, da mu redovne sestre kuharice, vešče svojih kulinaričnih talentov in ostali še bolj vešči svojih talentov posvečeni osebki, ki vedrijo po škofijskih pisarnah kuhajo tako dobro in toliko, da se mu slednjič ne da več privzdigniti svoje zadnje plati s škofovskega sedeža, ki mu – ve se zakaj – dostikrat rečemo kar prestol, da je potem meni pod častjo, da bi sedal za posvečeno mizo, pa čeprav je sam Božji Sin posedal s cestninarji in grešniki in bi potemtakem tudi jaz moral slediti njegovemu zgledu, a Božji Sin je Božji Sin, jaz sem pa jaz, ki se največkrat vedem in obnašam kot starejši sin iz znamenite prilike.
Ti, ljubi moj sveti Osvald, si bil škof v angleškem mestu Worcester, širom sveta znanem po omaki, ki zmore popestriti kulinarična doživetja sleherne in ne le škofove kuhinje, a je vendarle treba povedati, da so si omakico izmislili skoraj tisoč let po tvoji smrti in tako nimaš pojma, kakšnega okusa je, čeprav ne dvomim pa, da je tudi v tvojih davnih časih obstajala kuhinja, o kateri sem namigoval v prejšnjem odstavku, morda s še ostrejšimi in pikantnejšimi začimbami kot danes. Pikantnimi tako zelo, da je Worcesterska omaka ob njih navadna mlačna voda in lahko mirno skrije.
Prenavljal in preurejal si samostane, redovnike spodbujal k zvestobi pravilom in disciplini, verno ljudstvo k zglednemu življenju in verski praksi, duhovnike navduševal za lepoto in smisel celibata … in sem mi zdi, da so te reči po vseh pretečenih stoletjih še vedno nadvse primeren program slehernega škofa.
Umrl si med umivanjem nog. Ne svojih, da ne bo pomote. V postu si vsak dan okrog sebe zbiral reveže in jim po Kristusovem zgledu umival noge. Vsak postni dan. Vsa leta škofovanja. Če pomislim na higienske razmere tvojega časa, se mi v glavo hitro prikrade povsem neprimerna misel, da si morda umrl zaradi smradu.
A bolje umreti zaradi smradu, kot zaradi sramu – da človek ne opravi tega, k čemur je poklican, pozvan in poslan.
Ljubi moj sveti Osvald! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas. Da nas opere in odreši smradu in sramu.
Gregor
PRISLUHNI
