Ljubi moj sveti Venancij!
Priznam, da ne zardevam več, ko naletim na svetnika, za katerega še slišal nisem. In zate, dragi moj, Venancij, nisem še slišal! In prav nič ne zardevam!
Prebral sem o tebi, da si bil prvi znani škof v Saloni.
To, da si bil škof in da nisem slišal zate, ni taka huda reč … se mi zdi. Tudi o slovenskih škofih se bolj malo sliši, pa mi sedijo tako rekoč na pragu, in še zaradi tistega, kar slišim, dostikrat zardevam: včasih od sramu, včasih pa od jeze. Kako bi bilo, ko bi škofovali v Saloni, ne vem, imam pa zadosti salonskega obnašanja!
In tudi za Salono sem slišal prvič … čeprav me je že nekoliko zasrbelo po ušesih.
Salona, Salona … Saloma? Ne, ne … tisto je druga zgodba, čeprav časovno blizu in se konča z mučeniško smrtjo … Salona, imamo: torej – glavno mesto nekdanje rimske province Dalmacije!
To priznam, pa me je začudilo!
Slovencem je Dalmacija tako rekoč druga domovina. Vsako poletje je Dalmacija srčika panslavizma, kjer se Slovenci družimo s Čehi, Slovaki, Rusi, Poljaki in ljudmi iz »nekdanje naše«! Poznamo čisto vsakega Dalmatinca, ki ima vsaj za pol kvinte posluha in si jih – te s posluhom in tiste čisto brez – v ne tako poletnih mesec – damo pripeljati v naše telovadnice, hokejske hale, na trge na silvestrovanja in za volitve, da nam prepevajo Čiribiribelamaremoja in Pišipišimi … in prepevajo na glas, da ne veš ali je večerasa naša ali njihova fešta … samo, da je fešta … ampak kdo si pa ti, sveti Venancij, pa še vedno nimam pojma!
O tebi kroži nekaj zgodb, po katerih si enkrat častitljiv mož, drugič golobradi mladenič … kar bo za Dalmatince kar držalo. So bolj golobradi in se obnašajo kot otroci. Ko sem v »naši nekdanji« služil vojsko, sem spoznale enega Anteja: če se je ta premaknil, je bil že manjši čudež! Svetniški kandidat, torej.
Oprosti mi, sveti Venancij, nakladam … in razen tega, da sem malo uščipnil škofe in posledično razburil nekaj prepobožnih duš, ki so pripisale še eno črno piko ob mojem imenu … nisem naredil kaj dosti.
Ti si moral že kaj narediti, ne dvomim, da so te posvetili! Najprej v škofa, potem pa še, čisto dobesedno, v svetnika.
Ne zameri. A kljub vsemu daješ upanje množici anonimnih, tihih, skritih in nepoznanih … da je čisto vsak zapisan v Božjem srcu in da čisto vsak lahko, more in mora postati svetnik.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
