Ljubi moj sveti Atanazij!
Dovoli mi, da začnem pri koncu.
Čeprav, če sem natančen – in v pogovoru s teboj je potrebno biti natančen – je moj stavek nesmiseln, saj konca ni. In to bi mi ti, ki že uživaš zasluženo svetniško slavo v nebesih, prav gotovo poočital. Čisto prijazno, seveda, saj še nisem naletel na neprijaznega svetnika. Kar je spet svojevrsten nesmisel, saj kdor je neprijazen pač ne more biti svetnik. Kar pa spet ne pomeni, da se svetnik vedno le smehlja; treba pa se je zavedati, da sveta jeza in trdnost – celo trdost včasih – nimata nobene nujne in neposredne zveze z neprijaznostjo!
Ljudje pač zamenjujejo pojme in pomene besed, ker jim ni mar ali pa jim je celo vseeno.
Saj ne, da bi imel kaj proti pregovoru, da »lepa beseda lepo mesto najde«, se mi pa vendarle zdi precej pomembneje, da »prava beseda pravo mesto najde« in da zadane, kot se reče »žebljico na glavico«! In kdor se je pri zabijanju žebljev že kdaj kresnil po roki, ve o čem govorim, ko govorim o natančnosti in pravih mestih in ne nazadnje tudi o lepoti.
Kako sem se razčenčal, pa sem pravzaprav samo hotel povedati, da je večnost brez konca, da so nebesa in v njih tudi ti, ljubi moj sveti Atanazij, in da sem kot zadnji stavek tvojega življenjepisa prebral, da si zavetnik proti glavobolu.
In če se zdi komu nenavadno, da so svetniškemu škofu namenili tak patronat, naj samo navržem, da veljaš, ljubi moj sveti Atanazij, za enega najspretnejših in najuspešnejših branilcev prave vere. Glede na to torej, da si vse svoje življenje posvetil boju proti krivovercem, oziroma da si se bil desetletja na dnevni ravni prisiljen ubadati z ljudmi trmasto zaverovanimi v svoj prav, ni čudno, da te je bolela glava. Tega sicer nisem nikjer prebral: da bi te bolela glava. Sklepam pa, da te je. Vsaj mene bi. Oziroma me. Kadar sem prisiljen ubadati se s trmastimi ljudmi. Čeprav je seveda res, da ne poznam bolj trmastega človeka, kot sem jaz sam. In ker se sam s sabo dosti ukvarjam, moram reči, da, kar se glavobola tiče, še kar dobro shajam.
Ti, ljubi moj Atanazij, nisi shajal. Ti si se sprehajal. Jahal. Bežal. Umikal. Skrival. Na koncu pa zmagal. Čeprav – kot že rečeno – konca ni, oziroma je tisto, čemur mi rečemo konec, pravzaprav začetek.
Premalo je reči, da ti je zgodovina dala prav. Bog ti je dal prav. Ker si ves čas oznanjal pravega Boga: ljubečega Očeta, čigar Sin je bil tudi pravi človek, in seveda Svetega Duha, brez katerega človek ne more storiti ne pravega ne pametnega koraka.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo ostali zvesti pravi veri … zdaj, ko se je na vsem lepem pojavilo toliko »pravovernih«, ki učijo, če se mene in tebe vpraša, krivo vero.
Gregor
PRISLUHNI
