Ljubi moj sveti German Pariški!
Kaj naj rečem? Ne vem. Brez besed sem.
Molčim. Kot bi molčal, ko bi mi kak neznanec, popolnoma tuj človek, ne vem na vlaku ali pa v dvigalu ali v vrsti v trgovini začel razlagati nekaj zelo osebnega, intimnega, bolečega, nekaj, kar se te pravzaprav čisto nič ne tiče, a se te vendarle dotika. Nekdo, ki ga sploh ne poznaš, ti izlije svojo bolečino, ker bi si rad olajšal dušo, ker ne zdrži več … in tebi se zdi, da bi moral nekaj reči, besedo tolažbe, spodbude, pa ne veš kaj. Bolečina, ki si jo slišal, presega tvoje dojemanje sveta, Boga in bližnjega, nikoli nisi doživel česa takega kot ta človek, težko verjameš, da je možno, da se kaj takega komu zgodi, ne veš, če bi sploh verjel, ker je to, kar si slišal, tako čudno, grozno in grdo. Najraje bi ga samo potrepljal po rami ali ga objel, pa si ne upaš, ker ga sploh ne poznaš, nerodno ti je, saj, kot rečeno: nista sama. Okrog so ljudje. Vsi so slišali. Vsi te gledajo. Vse je utihnilo in vsi čakajo, kaj boš rekel. Kaj boš storil. Pritisk. In te postane sram, ker ugotoviš, da se ukvarjaš sam s sabo in svojo nerodno zadrego, z ljudmi, ki so okrog vaju, namesto da bi v polnosti bil s tem človekom.
Tako zdaj stojim pred tabo, ljubi moj German Pariški, pred neznancem, in se ukvarjam s svojim sramom, v zadregi pred ljudmi, ki poslušajo ali berejo tole pismo. In ne vem kaj naj rečem. Brez besed sem.
Tvoja mati se te je hotela znebiti, ko te je še nosila pod srcem, če je – oprosti, da to rečem – srce sploh imela. Poskušala je na vse načine, a si se vendarle rodil čil in zdrav. In kot da to ni bilo dovolj, te je potem še teta zaradi skomin po dediščini hotela zastrupiti, pa te je Bog spet obvaroval.
S tako popotnico si šel v svet. Verjetno so ljudje, ki so doživeli še kaj bolj groznega, če sploh obstaja kaj bolj groznega od tega, da te lastna mati zavrže. Kaj pa jaz vem? Saj pravim, da me že vse življenje crkljata mama in Bog …
Zdaj vsaj vem, kaj lahko naslednjič rečem nekomu, ki mi bo izlil svojo bolečino. Rekel bom: A poznaš zgodbo Germana Pariškega? Mama ga je hotela ubiti, on pa je preživel in postal menih, duhovnik in škof … in svetnik.
Ali pa bo morda vseeno bolje, da molčim? Da zgolj objamem in stisnem in potrepljam…
Ljubi moj sveti German Pariški! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni, da se bomo zavedali, da je Božja ljubezen močnejša od našega sovraštva in da Bog ljubi tudi če mi in ko mi ne. Izlij ta žegen na nas. Prosim.
Gregor
PRISLUHNI
