Ljubi moj sveti Peter Celestin!
V teatru bolj poredko naletiš na svetnika, če seveda odštejem svetega Genezija, zavetnika gledaliških igralcev, ki je tudi sam opravljal ta od Cerkve prezirani, preganjani in dostikrat celo osovraženi poklic. Ker so prezir, pregon in sovraštvo obojestranski, ni čudno, da med igralci le s težavo najdeš pobožno dušo, kaj šele svetnika. Ne rečem da jih ni, pobožnih duš med igralci – in igralkami, da ne bo zamere – a ne boš jih veliko našel, pa če jih iščeš z lučjo pri belem dnevu.
Se je pa nekaterim svetnikom – in svetnicam, da ne bo zamere – kljub temu uspelo sprehoditi po odrskih deskah: Ivani Orleanski v Anouilhovi drami Škrjanček, pa Tomažu Beckettu v Eliotovem Umoru v katedrali in verjetno bi se našel še kakšen – ali kakšna, da ne bo zamere – pa ne bom zdaj brskal po spomin in gledališkem arhivu, kajti tudi ti, ljubi moj sveti Peter Celestin, si eden teh.
Silonejevo dramo Prigode ubogega kristjana mi je v roke potisnil in dal v branje moj gledališki kolega in prijatelj – čigar imena ni varno omenjati v pobožnih cerkvenih krogih, sicer lahko pade po tebi, kot je padalo in še pada po njem, da me skrbi, če bo po smrti sploh dobil prostor znotraj pokopališkega zidu – in takrat sem tudi prvič slišal zate, moj ljubi svetnik, in prvič sem slišal, da bi kak papež odstopil in niti na kraj pameti mi ni padlo, da bom papežev odstop tudi sam kdaj »v živo« doživel. Ampak pustiva tega našega papeža, ki ga imenujemo »zaslužni«, da uživa svoj zasluženi mir.
Ti tega miru, ki si ga kot puščavnik Peter iskal, kot papež Celestin nisi imel, čeprav bi si ga zaslužil, saj si bil vsekakor vreden, da sprejmeš papeški naziv in službo, ki ti jo je po dveletnem prepiranju ponudil in vsilil kardinalski zbor. Kajti branil si se z vsemi štirimi, kot se reče. In si dobro vedel, zakaj se braniš. Za politiko, v katero je hočeš-nočeš vpet tudi papež, si bil prenaiven. In ko rečem prenaiven, ne mislim preneumen, temveč preveč dober, preveč zaupljiv, preveč popustljiv … z eno besedo: preveč krščanski. Pa če to zveni še tako čudno. Da je nekdo preveč krščanski za papeža.
A vsakdo, ki je že kdaj sprejel kako funkcijo, ne zaradi časti, ampak zaradi iskrene želje, da bi kaj dobrega in poštenega naredil, in je to poštenje, dobroto in iskrenost naivno pričakoval tudi od vseh sodelavcev, ve, o čem govorim. In me razume. In razume tudi tebe.
Tudi sam sem že bil predsednik društva, pa umetniški vodja … pa sem oboje opustil. Kot ti, ljubi moj Peter Celestin, ki si po pol leta snel tiaro z glave in svoj pontifikat preložil v druge, močnejše, predvsem pa bolj trde roke.
Če je že na društveni ravni toliko spletk, kako je šele v politiki. Da papeške kurije niti ne omenjam.
Ljubi moj sveti Peter Celestin. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in iz nebeškega miru izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
