Ljubi moj blaženi Bogumil Poljski!
Tvoj življenjepis se bere kot pravljica.
Nekoč sta v deželi za devetimi gorami in devetimi vodami živela dva brata: Bogumil in Boguhval! Eden je šel v samostan, drugi pa je živel na gradu!
No, pravljica se tu ne konča … se pa tako – dramaturško – malo zaplete, saj bi človek pričakoval, da bo ta iz samostana delal kaj čudežnega, ta na gradu pa se boril z zmaji in reševal princese. Pa o Boguhvalu, ki je šel v samostan, ne zvemo nič več – očitno je mirno, pobožno in brez škandalov živel svoje odmaknjeno življenje, ti, Bogumil, pa si se življenju in sploh življenju na gradu, tako in toliko odmikal, da si najprej dal zgraditi mogočno cerkev Svete Trojice, potem pa si šel v lemenat in postal župnik v tej isti fari – torej pri Sveti Trojici.
In si kot duhovnik – kot se za pravljico spodobi – delal neverjetne, čudežne in pravljične reči: pridigal, skrbel za sirote …
In nekoč si – tako piše – šel bos preko narasle reke Varte. Iz zapisa se ne da razbrati, ali si reko le z izjemnim pogumom in vero prebrodil ali si jo čudežno prepešačil po gladini … a glede na to, da v oči bode podatek, da si bil bos, lahko sklepam, da si sledil svetlemu zgledu, ki sta ga dala Jezus in sveti Peter!
Drugič spet, si sestradanim revežem nalovil rib iz reke … in to tako, da si jih kar z rokami grabil za repe in metal na suho!
Res pravljično!
Ali pa med pravljice vržemo vse to, kar se nam, nevernim in malovernim, zdi nemogoče, in čeprav je Jezus rekel, da bomo z vero, ki bo velika oziroma majhna kot gorčično zrno gore premikali, tega ne jemljemo resno. In zares. In se nam potem tudi svetništvo zdi pravljično. Ne resno. Oziroma: ne zaresno. Ne za nas …
Ti si Boga vzel zares. In resno. In si živel sveto. Čeprav si »zgolj« blažen!
Ljubi moj blaženi Bogumil Poljski! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
