Ljube moje blažene drinske mučenke!
Vsaka stiska povzroči, da iz človeka primezi, priteče ali špricne – odvisno pač, kako močno stisne – tisto, kar je pač v njem. Če stisne blago, bo primezelo to, kar je na površini, zadnje kar je človek posrkal vase. Malo močnejši pritisk povzroči, da priteče iz človeka česar je v njem največ, kar se trudi biti ali kar se kaže, da je. Velika stiska, ki stisne do konca, pa iz človeka spravi, kar je na dnu. Kar skriva ali na čemer temelji.
In nobenega dvoma ni, da so vojne ena največjih, če ne celo največja stiska, kar jih človeštvo pozna, in zato takrat svet preplavita tako zlo in hudobija kot tudi dobrota in svetost. To, kar po naših življenjskih izbirah in izboru, leži na našem dnu oziroma v naši sredici – v našem bistvu. Česa je več, pa je seveda odvisno od nas samih.
Vojna je kot kamen, ki pade v vodo in sproži valovanje. Tako so valovi druge svetovne vojne pljusknili tudi ob zidove vašega samostana, ljube blažene Hčere Božje ljubezni. In valovi niso le pljusknili, temveč je njihova sila zalila samostan in vas odplaknila ven. Brez tople obleke in obutve so vas vojaki sredi mrzle zime odpeljali v ujetništvo, samostan pa porušili in zažgali. Vendar jim to ni bilo dovolj. Zlo nakopičeno v njih je mezelo brez konca. Kljub temu, da ste bile posvečene Bogu in zavezane devištvu, ali pa morda prav zato, so se hoteli polastiti še vaših teles, ve pa ste raje izbrale smrt, kot da bi prelomile katero od obljub, ki ste jih dale nebesom.
In nebesa so vas, v to sem trdno prepričan, pričakala široko odprta.
Kar v tej žalostni zgodbi še posebej boli, je podatek, da so vaši mučitelji in morilci po krstu pripadali istemu Bogu, Bogu, ki ga imenujemo tudi ljubezen. Morda se je kdo od njih na tisti usodni dan celo prekrižal ali celo molil. In se človek seveda vpraša: kako je molil? H komu je molil? Če sem nekoliko bridko razočaran, se vprašam celo: zakaj je sploh molil … ?
Kakorkoli … Prepričan sem, da ste ve, ne le molile, za svoje rablje, temveč ste jim tudi odpustile, saj se z mržnjo v srcu ne da prestopiti nebeškega praga.
»Saj ne vedo, kaj delajo …« odmeva že dva tisoč let z vseh možnih in mogočih kalvarijskih hribčkov, ki vznikajo povsod, kjer stiska iz človeka izstisne tisto najslabše. Na prvi in pravi Kalvariji sta iz Jezusovega srce pritekli odrešujoča kri in očiščujoča voda.
Ljube moje blažene drinske mučenke. Obilo žegna za vaš god. Pa nam ga vrnite in molite tudi za nas, da bi v življenju vase srkali dobro in sveto, da bomo v času stiske, kot svetu dali, kar ste dale ve: dobroto in svetost.
Gregor
PRISLUHNI
