Ljuba moja Karmelska Mati Božja!
Da v naši mali deželici, gosto posejani s hribčki in cerkvicami, vsak šesti hribček nosi tvoje ime in da je vsaka četrta cerkvica tebi posvečena, na to sem se že navadil. In daleč od tega, da bi me motilo. Da skorajda ne mine teden v letu, da bi ti ne praznovala, godovala ali slavila takšno ali drugačno opombo in spomin, sem tudi že sprejel, in sem se navadil še, da se te tudi sam, ne le tedensko temveč večkrat dnevno spomnim. Vsaj zjutraj in zvečer, če že preslišim opoldansko zvonjenje ali pa ga preglasi kruljenje v želodcu.
Dvomov, da ti je dolgčas v nebesih, ko tolikokrat še obiščeš tolikere molivce, skorajda nimam več in tudi zavist do teh, ki te že te tukaj na zemlji smejo gledati, je s časom uplahnila. Podatek, da pa obstaja hribček na katerega si v svojem zemeljskem času in prostoru hodila, oziroma se nanj vzpenjala, pa me je, priznam, presenetil … In me nič ne moti, da ob podatku seveda piše »menda« in »naj bi«. Hribček se imenuje »Gospodov vinograd, Gospodov vrt« – Karmel – in ni nek navaden kucel, temveč kar gora. Težko dostopna, kot piše, in ni čudno, da so se že v stari zavezi na njej naselili sveti možje, ki so hoteli biti Bogu še bolj blizu. Prerok Elija, na primer, ki je na tej gori Boga doživel ne v ognju ne v ognju ne v silnem viharju, ki ruši gore in lomi skale, ne v potresu, ampak v glasu rahlega šepeta.
In tako vabljivo šepetanje je že v prvih stoletjih krščanstva na Karmel privabilo mnoge, ki so v samoti in odmaknjenosti iskali Božje in tvoje bližine, ljuba Karmelska Mati Božja. Križarji, ki so se iz vojne vihre, ki se je bila za Jeruzalem, umaknili v zavetje Karmela, da bi osvojili Nebeški Jeruzalem, so postavili temelje danes poznanim karmeličanskim redovom, ki ob manjših razlikah v pravilih, želijo:
– služiti Bogu v molitvi in živeti v Božji navzočnosti,
– hoditi za Kristusom s čistim srcem in dobro vestjo, ter
– zatekati se k Božji Materi Mariji, kot k materi in sestri.
In ko dvakrat preberem tale osnovna karmeličanska navodila, se mi zdi, da sem še sam karmeličan, pa čeprav nisem po puščavsko zaprt ne v votlino ne v samostansko celico.
Ljuba moja Karmelska Mati Božja!
Obilo žegna ob še enem od tvojih premnogih godov. Pa nam ga vrni in izlij na nas, svoje otroke, na tiste, ki so se še posebej tebi posvetili, in na tiste, ki včasih svetimo, včasih pa ne.
Gregor
PRISLUHNI
