Ljuba moja sveta Mati Božja! Sveta Marija! Marija Velika. Marija Snežna!
Če bi danes sredi Rima – v začetku avgusta, na vrhuncu poletja, ko zaradi znamenitega »ferragosta« in vročine, tam menda srečaš le potepuške pse in turiste – padel sneg … bi se oglasili vsi svetovni mediji … v poletnem pomanjkanju novic bi senzacionalistično poročali o globalnem segrevanju in klimatskih spremembah … in posledično bi se v vseh večjih mestih na svetu zbrali vsaj okoljevarstveniki … še raje pa vsi – kot jim jaz rečem – profesionalni protestniki, ki jim sploh mi mar zakaj gre, samo da je shod in da se protestira.
Transparente imajo vešče zrisane in spisane tako, da ne moreš razbrati ali so ZA ali so PROTI, za KAJ so ali proti ČEMU, in če jih povprašaš, odgovarjajo tako, da se mi zdi, da še sami ne vedo ali so ZA ali PROTI, predvsem pa se jim še sanja ne ZAKAJ naj bi bili ZA KAJ ali PROTI ČEMU, samo da imajo občutek, da SO – kar nekaj.
Morda pa bi ta snegec sredi avgusta minil čisto neopažen in bi ga polizali sončni žarki in že omenjeni potepuški psi, še preden bi ga opazili tako turisti kot novinarji.
Ko pa je v četrtem stoletju v noči s 4. na 5. avgust sneg pobelil Eskvilin, enega od sedmih rimskih gričev, so ljudje rekli: »Čudež!« in tam postavili cerkev. In jo, morda zato, ker sneg spada nekam v božični čas, posvetili Mariji!
V Sloveniji ni sneg nič posebnega. Tudi če pade avgusta. V Sloveniji pada marsikaj. In so tako nekoč – pa spet ne tako daleč nazaj – padale tudi cerkve. In je tako padla tudi cerkvica posvečena tebi, Marija Snežna.
Na Kredarici, kjer sneg obleži vse leto, je kar čez noč obležala kapela, ki jo je dal postaviti sam Jakob Aljaž. In je trajalo štirideset let – toliko kolikor je izvoljeno ljudstvo blodilo po puščavi po prehodu skozi Rdeče morje – da je zopet zrasla.
Pa ne bi ne o »rdečem« morju ne o »belem« snegu …
Je to pretežka tema za počitniški avgust.
Ljuba moja Marija Snežna! Obilo žegna ob tvojem godu, pa nam ga vrni, da nas bo osvežil in ohladil, kot sneg sredi avgusta!
Gregor
PRISLUHNI
