Ljubi moj sveti Pavel!
Trenutek tvoje spreobrnitve je priljubljen slikarski motiv, in skoraj dosledno si naslikan, kako padaš s konja!
Priznam, da še nikoli nisem jahal konja in tako posledično s konja tudi nikoli nisem padel. Se pa dostikrat pohvalim, da sem »na konju«, in potožim, da sem »na psu«.
Ne vem, če se je v trenutku, ko si bil ti »na psu«, okrog tebe motal kak pes, in odprto vprašanje je, če si sploh bil na konju, ko si bil »na konju«. Ne pes ne konj v Apostolskih delih nista omenjena, a kadar je človek »pasje volje« ga »nekaj jaha« ali pa »jaha« sam … kakorkoli: pristal si na tleh! Dobesedno in v prispodobi!
Opravičujem se ti, ker te motim v tvojem nedvomno zasluženem nebeškem miru, vendar se tolažim s tem, da ti prav gotovo ne miruješ. Od nekdaj si se mi zdel človek akcije, dejanja. Ne samo, ko si oznanjal vstalega in poveličanega Kristusa, ampak že takrat, ko ti je bil taisti Vstali in Poveličani le laž in zabloda, ki jo je bilo treba preganjati in pregnati.
Če pomislim, je bila tvoja edina pasivna drža: čuvanje plaščev med Štefanovim kamenjanjem; kar lahko razumem kot to, da te je Preganjani še kot preganjalca že ljubil in čuval.
Zato si te tudi težko predstavljam sedečega, nedvomno na božji desnici, na kakšnem oblačnem fotelju v brezskrbnem kramljanju s svojimi svetniškimi kolegi. In kolegicami.
O, ne! Ti naziva apostol nisi prejel kot nekaj samoumevnega, k službi pripadajočega, temveč si si ga prislužil. In zaslužil. Ej, moj dragi sveti Pavel, koliko poti si prehodil, h kolikim ljudem si šel, jim šel naproti, prepričeval, spodbujal, grajal, vztrajal v ugodnih in neugodnih okoliščinah (2 Tim 4) …
Tega ti ne pišem zato, da bi se ti prikupil, temveč da bi se ti, po svoji stari navadi, potožil. Veš, mnogi tvoji nasledniki, ki so dediči tvoje službe, svoje poslanstvo razumejo kot oni služabnik iz prilike o talentih (Mt 25, 14), ki je svoj edini talent zakopal. Tudi oni so vkopani v zemljo. Ne premakneš jih. Pa tudi oni se ne premaknejo. Če sem še malo (bolj) predrzen: Od apostola je pri njih ostal le stol, ki so ga »zajahali«, in čakajo, da se jim bo neuko in nepoučeno ljudstvo približalo in jim bodo lahko učeno in pametno spregovorili o nebeškem kraljestvu … Na mesto na Brezje, bo treba poromati v Damsk! V upanju spreobrnitve. In streznitve. Dobesedno in v prispodobi!
Ti pa ne tako! Gorečnosti ti res nikoli ni zmanjkalo in kar vidim te tudi sedaj, v nebeški blaženosti, kako s Svetim Duhom, ali pa morda v Svetem Duhu, ali pa po Svetem Duhu … načrtuješ božjo strategijo: kje bi se dalo še in še več in še bolje … Vse v Božjo slavo.
Ljubi moj sveti Pavel. Vem, da se človek nerad spominja padcev, a tale tvoj je vreden spomina.
Obilo žegna, pa nam ga vrni in izlij na nas!
Gregor
PRISLUHNI
