Ljubi moj sveti Alojzij Orione!
Luigi. Ti lahko rečem Luigi?
Sam sebi si rekel, da si »Božji fakin«, kar zveni nekoliko nenavadno, saj za fakina ozmerjamo nekoga, ki ga imamo za barabico in potepuha, A fakin je tudi – kot nam povejo Primorci, ki jim je italijanščina geografsko in jezikovno bližja – nosač, težak. Torej si bil »prinašalec Božje previdnosti in usmiljenja«, in to ne kakršenkoli nosač, temveč težak: torej nekdo, ki si veliko naloži, ki veliko nosi, ki neprestano nosi, ki gara … In to si bil: fakin.
Kot otrok si očetu, cestarju, pomagal tlakovati ceste, potem pa si vse življenje posvetil tlakovanju ceste, ki vodi k Nebeškemu Očetu. Po zgledu svojega učitelja Don Bosca, si se posvetil predvsem otrokom, sirotam. Bil si neutruden in iznajdljiv, in nisi si privoščil počitka. »Za počitek bo čas v nebesih« si govoril. »Jezus, Marija, papež, duše.« – to je bil tvoj slogan in tvoj moto.
Menda si dal zažgati naslanjač, ker si videl, da si tvoji sodelavci na njem kdaj pa kdaj privoščijo »siesto«. Brez počitka, brez oddiha … do zadnjega diha. Prehiter za svoj čas, prehiter za sodelavci, predvsem pa prehiter za svoje predstojnike, ki ti niso bili vedno naklonjeni. Ti pa nisi želel biti, kot si rekel: »duhovnik v zakristiji, temveč duhovnik tistih, ki ne hodijo v cerkev«.
Svetnike smo navajeni gledati po cerkvah: lesene kipe na oltarjih, ki so jih načeli črvi in čas. Gledamo jih od daleč: zaprašeni so in spomeniško zaščiteni. Vso so enakih obrazov, enakih izrazov, kot da so nekoliko zdolgočaseni, naveličani večnosti. In te naveličanosti se očitno nalezemo tudi mi, ki jih iz nedelje v nedeljo gledamo. In potem tako od nedelje do nedelje tudi živimo svoja krščanska življenja: naveličano in zdolgočaseno.
Tebe, ljubi sveti fakin, bi se ne dalo tako obtesati ne ukalupiti. Ti, ki nisi miroval niti pet minut, bi ne zdržal niti ene maše pri miru kot svetnik na oltarju. Ti bi nam dal vetra. Ti bi nam podkuril pod našimi naslanjači in kavči. Ti bi nas poslal tlakovat ceste … in poti in stezice … ki vodijo do naših bližnjih in pomoči potrebnih. »Za počitek bo čas v nebesih.«
»A se v nebesih pleše, kaj meniš?« si nekoč vprašal svojega sobrata. Ti še v nebesih ne moreš biti na miru. Plešeš, fakin.
Ljubi moj sveti Alojzij Orione! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
